Vedno sem največ pozornosti dobila, ko so ljudje prišli do mene in me prosili, da jim grem pomagati pri takem ali drugačnem delu. Vendar ko se dela, se molči, saj pogovor zmanjšuje hitrost dela, ni časa govoriti, ali pa je preglasen hrup za pogovor. No, včasih pa ravno hrup omogoča pogovor. To delo sem imela vedno najraje, opravljala sem ga pa že ko sem bila mala, to pa je sajenje krompirja s sadilcem.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/verjeti/predvidevati, da mi ljudje dajajo pozornost večinoma takrat, ko me prosijo za pomoč za delo. Ko se zavem, da mislim/verjamem/predvidevam, da mi ljudje dajejo pozornost večinoma takrat, ko me prosijo za pomoč za delo, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi mi posvečali ljudje več pozornosti, če bi bila bolj dostopna, se več družila, šla iz sobe in hiše in tako dalje, tako da sem za to, kriva čisto sama. Zavezujem se, da se bom več družila z ljudmi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se v družbi počutiti osamljena in izvzeta iz pogovora. Ko se zavem, da se v družbi počutim osamljeno in izvzeto iz pogovora, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to samo moje prepričanje in mišlenje in temu ni tako, saj če sem v družbi ne morem biti osamljena. Zavezujem se, da sem sama sebi dovolj in ne potrebujem drugih ljudi okoli sebe, da bi se počutila dobrodošla.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati/verjeti/misliti, da če sem v družbi, da potem se mora najti nekdo, s katerim se lahko pogovarjam, da ne sedim nekje sama, kot kup nesreče. Ko se zavem, da predvidevam/verjamem/mislim, da če sem v družbi, da potem se mora najti nekdo, s katerim se lahko pogovarjam, da ne sedim nekje sama, kot kup nesreče, se ustavim in diham. Zavedam se, da to je moje in samo moje prepričanje in če bi se vzela v roke, se ne vsiljevala ljudem, ampak se pridružila ljudem na pravi način, potem bi me tudi ljudje raje sprejeli medse. Zavezujem se, da ne krivim druge za svoje neuspehe in to, da me ne sprejmejo medse.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila gojiti prepričanje, da sem izvzeta iz pogovora, če se nihče ne pogovarja z mano, da sem osamljena in kup nesreče. Ko se zavem, da gojim prepričanje, da sem izvzeta iz pogovora, če se nihče ne pogovarja z mano, da sem osamljena in kup nesreče, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vse te trditve plod moje domišlije in nimajo nobene veze z realnostjo. Zavezujem se, da spremljam in gledam, kaj se dogaja okoli mene in sem realna pri dajanju ugotovitev.
Ni komentarjev:
Objavite komentar