Danes sem končno spoznala osebo, o kateri sem že pisala in moji strahovi so se uresničili. Nisem vedela kako bom reagirala ko bom to osebo zagledala in zgodilo se je, da sem najprej otrpnila in nisem vedela kaj narediti, ko pa sem se navadila in sem se ojunačila, sem popolnoma obrnila svoje obnašanje, dokler mi niso drugi pred mene postavili ogledalo, saj se nisem opazila. Potem sem se umirila, ter sem se z njimi družila kot bi se morala od samega začetka, dokler niso rekli, da bi se skupaj fotografirali. Takrat pa se je zame ustavil svet, nisem se mogla zbrati in sem vstrajno govorila, da se nočem fotografirat. Umaknila sem se iz družbe in namesto, da bi se po navodilih drugih posvetila dihanju, sem skoraj hiperventilirala zaradi hitrega dihanja, ter pričela jokat. Kmalu je bilo konec tega "odklopa" in sem se pridružila družbi, kjer smo delali vaje po parih in me je tisti, ki je delal pare dal skupaj z njim, čeprav je vedel kaj si mislim o njemu. Umirila sem se in bilo je bolje, ter nato sem se pustila fotografirat, čeprav težko, saj me je bilo nekako sram mojega izpada.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strahove pred srečanjem z osebo, ter imeti reakcije ob srečanju s to osebo. Ko se zavem, da sem imela strahove pred srečanjem z osebo, ter imela reakcije ob srečanju s to osebo, se ustavim in diham. Zavedam se, da do strahu in reakcij pride zaradi mojih pričakovanj, ki nimajo nobene veze z realnostjo in bi bilo bolje, da jih ne bi imela nobenih, saj tako ne bi imela tudi nobenih pričakovanj. Zavezujem se, da mimam nobenih pričakovan.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila otrpniti, ko sem prvič v živo srečala osebo. Ko se zavem, da otrpnem, ko prvič v živo srečam osebo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to prišlo zaradi mojih pričakovanj. Osebo sem že videla kako zgleda, saj sem z njo govorila preko skype-a preko kamere, pa tudi če nebi, bi ne smela imeti kakršnihkoli pričakovanj glede tega. Zavezujem se, da nimam nobenih pričakovanj, kako naj bo zgledala določena oseba.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obnašati se vsiljivo do drugih in napadalno, ko sem se razživela. Ko se zavem, da se obnašam vsiljivo in napadalno, ko se razživim, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to moje obnašanje zaradi mojih lastnih pričakovanj. In lastne želje po pozornosti drugih. Z vsiljivostjo si želim opozoriti druge, da sem tam in da bi mi lahko poklonili malo svojega časa in pozornosti. Zavezujem se, da ko in če pridem v družbo, ne iščem pozornosti, ki sem jo tako ali tako deležna.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obnašati kot razvajen otrok. Ko se zavem, da sem obnašam kot razvajen otrok, se ustavim in diham. Zavedam se, da s svojim obnašanjem ne privabljam ljudi v mojo družbo, ampak ji prej odbijam od sebe in tako je manjša verjetnost, da bodo ljudje hoteli se še družiti z mano. Zavezujem se, da se obnašam bol letom primerno, bol tako, kot pričakujejo drugi, manj vsiljivo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se trmiti brez razloga, da se ne bom fotografirala. Ko se zavem, da se trmim brez razloga, da se ne bom fotografirala, se ustavim in diham. Zavedam se, da nek razlog je, čeprav ni najprej dovolj očiten, vendar se nekje skriva, mora biti razlog, čeprav ga ne vidim takoj. Za to, da se nisem fotografirala ni razlog, da se ne maram fotografirati, ker sem že pozirala različnim fotografom. Vendar trenutno ne vidim pravega razloga, zato bom morala to še predelati globlje. Zavezujem se, da bom ugotovila razlog, zakaj se nisem hotela oz mogla fotografirati.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila hiperventilirati, namesto, da si upoštevala nasvet in zavestno dihala. Ko se zavem, da hiperventiliam, namesto, da upoštevam nasvet in zavestno diham, se ustavim in diham. Zavedam se, da s hiperventilacijo škodim sebi, ter si prav nič ne pomagam. Zavezujem se, da če mi nekdo reče naj diham, se raje ustavim in diham, kot pa se trmim še naprej in delam po svoje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dvomiti v odločitve drugih, ko je naredil pare in je mene dal v par z njim samim. Ko se zavem, da dvomim v odločitve drugih, ko je naredil pare in je mene dal v par z njim samim, se ustavim in diham. Zavedam se, da so odločitve drugih, če niso v nasprotju najboljše za vse že prave in mogoče moje mišljenje, da to ni dobro ali prav sploh ni dobro. Verjetno, če ne bi me dal v par s seboj, da ne bi delala vaj, tako pa sem se premaknila in začela delatin se sčasoma bolje počutila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar