četrtek, 19. maj 2016

152. dan: Igračkanje

Vsak dan gledam televizijo, vendar do sedaj nisem imela nobenih potreb ali želj, da bi poleg gledanja delala še kaj. Verjetno zato, ker ponavadi nisem gledala sama. Zadnjih nekaj dni pa moram zaposlit roke. Najprej sem se igrala z lesom, sedaj se igram s testom, ter delam kitke z različnim številom premen oz niti in sicer od 3 do 9. Hkrati ne preveč preprosti in enostavno, samo ugotoviti je potrebno kako se dela kite iz 5 ali 6 niti, potem pa z več nitmi delaš po istem kopitu. Pa da se ne hvalim nekaj, kar sem se naučila iz spleta, ter se lahko to nauči vsak, raje razmišljam zakaj je prišlo do želje in potrebe po ustvarjanju. Se mi je zdel čas med gledanjem TV izguba časa in sem ga želela zapolniti, ali pa sem začela ustvarjati zaradi pogrešanja neke osebe, ki trenutno ni prisotna zaradi nepredvidljivih okoliščin.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati zamenjavo v trenutkih osamljenosti. Ko se zavem in iščem zamenjavo v trenutkih osamljenosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da če sem osamljena, da si moram dati pozornost, se počutiti sprejeta od same sebe. Če si vzamem nekaj, kar me samo zamoti, potem samo preusmerim pozornost, ne pa jo odpravim. Zato je potrebno ugotoviti vzrok, ter ga odpraviti. Zavezujem se, da odpravljam vzrok, je pa se zamotim ali dušim posledice nekega dejanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti se neprijetno, nepopolno, leno, kot da nekaj manjka, ko sem sama gledala televizijo, ne da bi poleg še kaj počela. Ko se zavem, da se počutim neprijetno, nepopolno, leno, kot da nekaj manjka, ko sem sama gledala televizijo, ne ba bi poleg še kaj počela, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to lahko zaradi osamljenosti, ali pa zato, ker sem razmišljala, kaj vse bi rada naredila in med gledanjem televizije je pravi čas za kaj takega, saj ne zapravljam časa. Ubijem dve muhi na en mah. Zavezujem se, da poizkusim ločiti moje želje in želje fizičnega telesa, ter da tudi če samo gledam televizijo ni nič narobe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se obremenjevati glede stvari, ki nimajo vrednosti, niso pomembne za nek razplet in nadaljevanje dogodkov. Ko se zavem, da se obremenjujem zaradi stvari, ki nimajo vrednosti, niso pomembne za nek razplet in nadaljevanje dogodkov, se ustavim in diham. Zavedam se, da samo tiste stvari, ki jih lahko spremenim, jih spreminjam, za ostale pa ne izgubljam časa, ter se ne sekiram zaradi njih. Zavezujem se, da ločim pomembne stvari od nepomembnih in pomembne naredim najboljše, kot znam, da se ne sekiram zaradi njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati nadomestilo za družbo, čeprav je družba samo biti v istem prostoru in gledati isto stvar na televiziji. Ko se zavem, da iščem nadomestilo za družbo, čeprav je družba samo biti v istem prostoru in gledati isto stvar na televiziji, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne potrebujem nekoga, ki v istem prostoru počne isto stvar, ali se moram sama zamotiti z nekim delom, da se počutim dobro, da se počutim jaz, cela, sprejeta. Tudi če samo sama sedim in gledam televizijo ni nič narobe. Zavezujem se, da se sprejmem tako kot sem in sem sama sebi najboljša družba, tudi če ne počnem nič konkretnega.

Ni komentarjev:

Objavite komentar