ponedeljek, 25. maj 2015

112.dan: Raznolikost

Danes sem se sprehajala po sosedovem vrtu/travniku in opazovala vse te rože in trave. Toliko različnih bitij, saj so med rastlinami tudi živali, živi na tako malem prostoru. Kakšni pa smo ljudje. Zapiramo se v betonske skulpture pravilnih ali pa nepravilnih oblik in si okoli sebe delamo ograje in meje. Prilaščamo si stvari, rastline in živali, saj mislimo, da brez poseganja v njihovo življenje ne bodo preživele. Do soljudi pa smo kritični. Če je nekdo v naši bližini drugačen, ga ne sprejmemo, ker je pač drugačen, če nekdo govori drugače, je napaden, če nekdo razmišlja drugače, sodi na psihiatrijo. Nikoli ne moremo vsem ugajati, ampak zakaj bi. Ali ugajamo edini pomembni osebi, to je sebi? Smo sebi všeč in se imamo radi, vendar ne da smo egoistični, ampak da se spoštujemo in se imamo resnično radi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se ne imeti dovolj rada, se ne spoštovati in delati slabo s svojim telesom. Ko se zavem, da se nimam dovolj rada, se ne spoštujem in delam slabo s svojim telesom, se ustavim in diham. Zavedam se, da moje telo je zelo pomembno, saj se z njegovo pomočjo lahko premikam. Da, moje telo je pomembno, je del mene, sem jaz. Ljudje svojega telesa nimamo radi, saj ga izpostavljamo raznim "substancam", katere so škodljive zanj, prav tako ga ženemo do skrajnosti, vanj mečemo hrano kot v smetnjak in ne pazimo nič. Ker potem mi telo ni všeč se nimam rada, ter se počutim slabo v svoji koži. Ampak jaz sem moje telo in ga moram imeti rada, paziti nanj, ter ga spoštovali in ga sprejeti takega, kakršen je. Zavezujem se, da se imam rada in se spoštujem, ter skrbim za svoje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila gledati čudno ljudi, ki niso takšni kot jaz. Ko se zavem, da gledam čudno ljudi, ki niso takšni kot jaz, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav imam vse ljudi za meni enake, še vedno se mi invalidi smilijo, ljudje drugih narodnosti nimam popolnoma za enakopravne, ker se jih bojim, ker ne poznam njihovih običajev in navad, drugače mislečim želim povedati, da nimajo prav, ter jim vsiliti svoje mišlenje, kar je daleč o tem, da bi jih jemala za enakovredne sebi. Prav tako reagiram, ko nekdo negativno govori ali si želi smrti nekoga drugega. Že se kaže, da vse poteka hitreje, tudi to, da če delaš slabo, se ti hitro povrne. Saj je ženekaj ljudi odstopilo, ker so ugotovili, da so goljufali. Zavezujem se, da se opazujem kako reagiram v določeni situaciji v povezavi z določenimi ljudmi in naredim tako, da nimam čustvenih reakcij do njih, ker niso potrebne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jemati rasline in živali kot manjvredne in jih odstranjevati iz njihovega naravnega okolja, da imam jaz hrano. Ko se zavem, da jemljem rastline in živali kot manjvredne in jih odstranjujem iz njihovega naravnega okolja, da imam jaz hrano, se ustavim in diham. Zavedam se, da ljudje trenutno še ne moremo živeti brez hrane, zato pobijamo rastline in živali za svojo prehrano. Da vzgojimo dovolj hrane zase, pobijamo živali in rastline, ki po našem mnenju niso dobre za nas, ter nam preprečujejo gojenje tistih rastlin, ki jih uporabljamo za prehano. Tudi divja hrana je dobra za nas, še boljša kot gojena, saj je bolj odporna, da sploh preživi okolju v katerem raste. Če pobijamo preveč rastlin in živali, katere ne uporabimo za prehrano smo naredili škodo. Zavezujem se, da ne ubijam preveč rastlin in živali, da imam sama hrano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zmanjševati biotsko pestrost, da vzgojim tiste rastline, ki so zame pomembne. Ko se zavem, da zmanjšujem biotsko pestrost, da vzgojim tiste rastline, ki so zame pomembe, se ustavim in diham. Zavedam se, da obstajajo načini pridelave hrane, kjer na majhnem prostoru vzgojišveliko različne hrane. Taka pridelava je sonaravna pa tudi permakultura upošteva te načela. Namreč ko vidim cele njive ene poljščine, ki se razteza v nedogled, me žalosti, saj na tak način se pridela zelo malo hrane, oz se pridela samo eno poljščino. Pri nas imamo manjšo njivo, na kateri je polovica njive krompirja, ostalo pa so druge poljščine. To je že malo bolje, vendar še ni idealno. Zavezujem se, da če gojim zelenjavo, da poizkusim kar največ pridelati na enem mestu. 

Ni komentarjev:

Objavite komentar