sreda, 6. maj 2015

107. dan: Ponovno o strahovih

O strahovih sem pisala že pred nekaj meseci, vendar sem ugotovila, da sem se jim premalo posvetila, sem se premalo poglobila vanje. Tokrat bom zato za vse tiste 3 oziroma 4 strahove, o katerih sem že pisala v blogu iz 22. dan, še enkrat predelala in pregledala v drugi luči, na drugačen način, tako kot je potrebno. Da osvežim. Strah me je višine, grmenja, vojaškega letala, kateri leti na nizki višini in zadnji strah, ki je biti sama v dvigalu. Najprej bom predelala prve 3, saj mislim, da sem zadnji strah že predelovala dodatno.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred vojaškimi letali, ki letijo na nizkih višinah. Ko se zavem, da imam strah pred vojaškimi letali, ki letijo na nizkih višinah, se ustavim in diham. Zavedam se, da letala v teh časih, tudi če so vojaška, ne streljajo in mečejo bomb na civiliste, ampak samo sodelujejo v vojaških vajah. Trenutno je v naših krajih mir, tako da je strah pred letali, kateri imajo prelete nepotreben. Ko in če bomo v vojni bodo to naznanile sirene. Zavezujem se, da se ne bojim vojaških letal, ki imajo prelete, razen če nevarnosti ne označuje sirena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred tuljenjem sirene. Ko se zavem, da imam strah pred tuljenjem sirene, se ustavim in diham. Zavedam se, da sireno povezujem z nevarnostjo, torej vojno, naravno katastrofo, ali požarom. Sedaj sirena tuli samo vsako prvo soboto v mesecu, da se preveri ali še deluje ali ne. Ker sem začela sireno povezovati s preverjanjem, me ni več strah. Se pa bojim, da bom tudi če bo šlo kdaj zares povezala z vajo. Zavezujem se, da je sirena nujno potrebna, da opozarja pred nevarnostjo in vsaka nevarnost ima svoj način tuljenja sirene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah, da bom tudi če bo šlo kdaj zares mislila, da je samo vaja in ne bom upoštevala sirene. Ko se zavem, da imam strah, da bom tudi če bo šlo kdaj zares mislila, da je samo vaja in ne bom upoštevala sirene, se ustavim in diham. Zavedam se, da je vaja samo 1x na mesec. Se pa je zgodilo v novembru, ko so bile poplave, da ko bi morala sirena tuliti, da tega ni bilo, ker niso mogli priti do nje. Tako ali tako se zve že prej, ali se pripravlja kaka naravna katastrofa ali vojna, saj bi bilo takoj veliko govora o tem v vseh medijih. Torej strah je samo v moji glavi in če bo šlo kdaj zares, se je ne bom ustrašila, ampak jo bom sprejela kot prijateljico, ki daje informacijo, da mi preti nevarnost. Zavezujem se, da se sirene ne ustrašim, ampak jo sprejmem kot informacijo, ki nam sporoči o bližnji nevarnosti in nam reši življenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred grmenjem. Ko se zavem, da imam strah pred grmenjem, se ustavim in diham. Zavedam se, da je grom logična posledica strele, katera segreje ozračje in povzroči nenadno spremembo tlaka in s tem pok, kateri se sliši kot grom. Ko zagrmi je vsa nevarnost mimo, saj je bolj nevarna strela od groma, katera pa mi tudi ni najbolj pri srcu, vendar ne gojim tolikšnega strahu do nje kot do groma. Zavezujem se, da se ne bojim groma, ki ni nevaren in je popolnoma naraven. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino. Ko se zavem, da imam strah pred višino, se ustavim in diham. Zavedam se, da če stojim na višini in čutim tla pod nogami ali se privezana, da se mi ne more nič zgoditi in sem varna, razen če namenoma ne iščem, da se mi kaj dogodi. Višino namreč povezujem s padcem in poškodbo. Zavezujem se, da me ni strah višine, saj je strah nekaj imaginanega in ne mora vplivati name.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred bolečino. Ko se zavem, da imam strah pred bolečino, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolečina pride in mine in tudi če padem v globino, več kot umreti ne morem, vendar mene bolečine je bolj strah kot smrti, saj če umreš ne čutiš ničesar več, bolečina pa ponavadi preprečuje normalno gibanje in tako naprej. Zavezujem se, da se ne bojim bolečine.

Ni komentarjev:

Objavite komentar