Do kosila sem lepo bila v postelji, saj se mi ni dalo vstati. Ne nisem spala, ampak sem bila na internetu na telefonu. Pogovarjala sem se z neko osebo, kateri sem potarnala svoje probleme. Zelo hitro se navežem na osebo in ko mi neka oseba nameni trenutek časa, že mislim, da se bo ukvarjala samo z mano. Zato kmalu dobim občutek, da sem določeni osebi vsiljiva, vendar se to zgodi šele takrat, ko sem že sama sebi preveč vsiljiva. Ko malo pogledam vase in razmišljam zakaj prihaja do tega, ugotavljam, da se to dogaja zaradi mojih vzorcev iz otroštva. Vedno sem se morala boriti doma za pozornost staršev, ter ko sem pozornost dobila, sem jo morala obdržati. Sedaj ko dobim končno pozornost od nekoga, jo še vedno želim obdržati, čeprav to ni potrebno.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti vsiljiva do ljudi, ki hočejo prijateljevati z menoj. Nihče ne mara vsiljivih ljudi. Zavezujem se, da ne bom se več vsiljevala in bom sprejela, da če nočejo imeti ljudje stika z menoj, jo pač nočejo imeti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delovatih po vzorcih iz otroštva in s tem delati škodo sebi in drugim. Kar je bilo je bilo, pomembno je to, kar se dogaja sedaj, saj sem jaz odrasla oseba in ne več otrok. Zavezujem se, da bom ugotovila kaj je narobe in poizkusila najti vzorce v otroštvu in jih izbrisati, ter delovati neodvisno od njih. Če vzorcev ne najdem v otroštvu bom morala se toliko bolj potruditi, da najdem vzroke.
Danes pa se je zgodil še en velik in pomemben korak. Na hodniku sem srečala očita, ki mi je rekel, da gre k svojim domov. Odločila sem se, da grem z njim, vendar samo z enim namenom, da naredim nekaj, kar me muči in mori že nekaj časa, vendar kaj je to ne povem še. No, med pripravami za odhod opazim, da je bližnji hrib v snegu, zato vzamem s seboj fotoaparat, ter že doma posnamem nekaj slik. Ko greva "gor" kmalu opaziva, da je sneg zelo nizko. Ker se peljeva skozi gozd, ki je v senci je ob cesti še sneg in takrat sem vsa vesela. Ugotoviva, da sem tako navdušena na snegom in to dan po božiču v krajih, kjer je sneg normalen, kot kakšen otrok, ki je prišel iz karibov in vidi sneg prvič. Na srečo sem imela fotoaparat s seboj in sem posnela čudovito naravo, ter sneg. Ustaviva se na poti, da nabereva nekaj bodike z bunkicami, vendar je ni bilo. Nato se ustaviva še na pokopališču, ter greva do groba, kjer je pokopan dedek, ki je umrl letos februarja. Ja, kmalu bo eno leto odkar ga ni več. Nato odideva naprej v kraj, kjer je oči živel in odrastel. Takoj zletim na krušno peč. To je tako veselje. Vendar ves čas me nekaj gloda. Moram narediti tisto, za kar sem prišla v resnici. Usedem se na klopico ob peči in se obrnem proti kavču, na katerem sedi oči. Vendar ta kavč je bil zame največji problem. Ko je dedek umrl sem šla z očitom k njim in sem videla ležati dedka mrtvega na tem kavču. Nisem se ga mogla dotaknit, dedka namreč, ni šlo. Prav tako pa sem imela občutek, da tudi ko je bil kavč še vedno prazen, da je dedek še vedno gor in to kar nekaj časa. Tudi ko nisem imela več tega občutka nisem imela moči, da bi se usedla na ta kavč. Ni in ni šlo. Bilo je pretežko. To, da se ne morem usesti na kavč in da si to želim narediti sem namignila tudi očitu, ki mi je pomagal narediti naježji korak. Ko sem bila tik pred tem, da se usedem, vendar se še nisem mogla, sem mu podala roko, da me je povlekel v sebi in ni mi preostalo drugega, kot da se usedem. Počutila sem se nemočno, nelagodno in šlo mi je na jok, ki pa sem ga uspela zadržat. Vendar nisem dolgo časa zdržala na kavču, morala sem iti stran. Pograbila sem stvari in skupaj smo šli ven. Odleglo mi je.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila delovati v skladu s svojimi željami, čeprav na to še nisem pripravljena. Sedaj bodo koraki v to smer lažji in mogoče bom že naslednjič se lahko usedla na kavč brez nelagodnega počutja. Zavezujem se, da bom delala na tem, da se usedem na kavč vsakič, ko grem k njim na obisk.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila tako čustveno reagirati na sneg, kateri je nekaj čisto normalnega. Zavezjem se, da bom naslednjič manj čustveno reagirala in ne bom tako presenečena nad nobenim naravnim dogodkom.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati in čutiti medtem, ko sedim na tistem kavču. Moram se umiriti in se posvetiti dihanju. Prav dihanje mi pomaga, da ne razmišljam toliko o nelagodnih stvareh. Zavezujem se, da bom v prihodnje se še bolj posvečala dihanju, ter manj razmišljala o tem, kako nelagodno se počutim ob določeni stvari.
Ni komentarjev:
Objavite komentar