145. dan: Smrt/Samomor

Napisala sem blog, kjer sem predstavila problem, ki ga imam pogosto, ter verjamem, da nisem edina s tem problemom. Velikokrat razmišljam o smrti, da bi končala svoje življenje. Preberete ga lahko na povezavi, saj je tokratni blog nadaljevanje oz razčlenitev in predelovanje tega na povezavi: http://www.publishwall.si/klavdija.hiti/post/167042/razmisljanja-o-samomoru.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o smrti in samomoru, saj to ne prinaša ne meni ne ljudem okoli mene nobenih koristi.

Odpustim si, da sm sprejela in si dovolila verjeti, da bo potem, ko umrem bolje, vendar je to samo moja želja, ki je pa daleč od realnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na ljudi, s katerimi se tako rada primerjam, čeprav sem tako kot vsak človek na tem planetu edinstvena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako sem slabša od drugih, ker drugače razmišljam in dojemam stvari okoli sebe, ter ker spoznavam, da mi ne more diploma dati službe in da visoka izobrazba ni pogoj za dobro delo, saj je od vsakega posameznika in njegovega truda odvisno, ali bo dobil delo ali ne, ter kakšno bo to delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti mnenje o sebi, da sem nesposobna, saj to je težka beseda, ki ne pove ničesar, razen kako sem negativna v svojem prepričanju, ter se gledam sama sebe negativno in se ne sprejemam, ter ne živim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti nelagodje, utrujenost, osamljenost, ter namesto, da bi se ustavila in dihala, se raje prepustim čustvom in pričnem razmišljati negativno o sebi in imam željo po smrti. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ko sem slabe volje, da si ne morem pomagati, da se spravim iz te slabe volje, ampak mora pač miniti, čeprav se zavedam, da temu ni tako in lahko vsak trenutek naredim vse, kar je dobro zame in sem si podporna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati biti to kar sem, ampak se raje skrivam pred sabo in drugimi in sicer tako, da iščem izgovore, kako sem neumna, grda, lena, se začnem prepirati z ljudmi okoli sebe, ter ljudem, ki bi mi lahko pomagali in svetovali ne pustim v svojo bližino in jih odklanjam in jih podim od sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti v negativni reakciji in v njej razmišljati kako slaba sem, si želeti smrti, ter biti odrezava in tečna do drugih, ter nanje kričati, čeprav bi lahko naredila nekaj čisto preprostega, šla na sprehod, tek, nekaj bi dalj časa fizično počela, da bi se močno fizično utrudila, sploh ko sem opazila, da ko delam nekaj fizično, da se počutim boljše, ko pa preneham s tem delom pa se vrnem nazaj v slabo počutje, ker sem samo nekaj fizično počela, vendar nisem bila dovolj fizično utrujena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna zaradi obljubljene nagrade, ki jo bo dobila oseba, s katero se primerjam, ter hkrati ugotavljam, da obljubljanje nagrad, kot dajanje motivacije ni dobra spodbuda, saj če želi človek biti uspešen, tudi delati v šoli domače naloge, se učiti in podobni, mora to delati zaradi sebe, ne pa zaradi obljubljene nagrade, zato se zavezujem, da nikomur od svojih bližnjih ne obljubljam nagrade za vzpodbudo, niti sebi, saj je najboljša nagrada dosežen cilj, ki pa je dosežen zaradi cilja samega.

Ko se zavem, da razmišljam negativno o sebi, se primerjam z drugimi, se ponižujem, sem negativno razpoložena, postajam ljubosumna, ter počasi pričenjam razmišljati o smrti in samomoru, se ustavim in diham. Zavedam se, da so to le moje misli in to nisem jaz, ter lahko te moje misli ustavim že takoj na začetku. Zavezujem se, da ko opazim, da sem negativna in pričnem razmišljati o smrti, pričnem dihati, da ne razmišljam več o negativnih stvareh, če teh misli ne morem takoj umiriti, pričnem delati lažje fizično delo, če pa tudi to ni dovolj, pa grem ven na sprehod, da se tudi fizično utrudim, med sprehodom pa diham in se zavedam sebe, svojega telesa in stvari okoli sebe.

144. dan: Talent 1

Na temo talent sem že pisala, vmes pa sem o tej temi malo bolj razmišljala. Prišla sem do ugotovitve, da je vsak človek na nek način talentiran, ter rega ne bi bilo potrebno dodatno izpostavljati. Večkrat sem videla risbo živali v vrsti, za mizo pa žival, ki govori, da se jih bo ocenjevalo na podlagi tega, kako bodo splezali na drevo. To je naše šolstvo, ki vse tlači v isti predal, saj se ne zmore in noče ukvarjati z znanji in sposobnostmi posameznikov, ampak raje kot spodbuja, jih tlači na način, da morajo delati tisto, kar nočejo ali ne zmorejo početi. Če bi vsak delal na stvari, ki ga veseli, bi bil vsak genij. Vendar je tukaj tudi nekaj odprtih možnosti, saj obstajajo interesne dejavnosti, obšolske dejavnosti, kamor se otroci vključujejo in se izpolnjujejo na področjih, ki jih veselijo, vendar so vsi oz večina plačljivi. Torej otroci, ki nimajo njihovi starši dovolj denarja, ne morejo razvijati svojega talenta.Svoj talent raje potlačijo. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da so glavni krivci šole in denar, da vsi otroci ne najdejo in razvijejo svojih talentov. Ko se zavem, da vejamem, da so glavni krivci šole in denar, da vsi otroci ne najdejo in razvijejo svojih talentov, se ustavim in diham. Zavedam se, da iskanje krivcev ni potrebno, saj če otroci sami najdejo svoje talene, jih lahko razvijejo tudi kasneje, ne samo v otroštvu, vendar tu je več kot samo talent, je tudi delo, trud, da prideš do uspeha. Res je, da talentiran človek mogoče lažje pride do uspeha, vendar to ni zagotovilo. Zavezujem se, da če želim vedeti kateri so moji talenti, ali talenti ljudi okoli mene, moram sama to ugotoviti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da šole zavirajo razvoj talentov z napačnim načinom izobraževanja. Ko se zavem, da verjamem, da šole zavirajo razvoj talentov z napačnim načinom izobraževanja, se ustavim in diham. Zavedam se, da izobraževanje v šolah res ni najboljše, vendar ne more biti veliko drugačno, če hoče izobraziti kar največ otrok, ter jim dati vsaj osnovno znanje. Če želi otrok vedeti več, ima dovolj knjig in sedaj internet, da se dodatno izobražuje, ter tudi preko raziskovanja po spletu najde svoj talent oz kaj ga v resnici veseli. Poleg tega je možno šolanje na domu, kjer svojega otroka izobražujejo starši po svojih načelih, ter tudi najdejo otrokove talente. Zavezujem se, da se zavedam, da je iskanje talentov v domeni otrok in staršev, ter ne šole, torej morajo starši in otroci najti skupaj otrokove talente.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je talent nekaj več, da so talentirani ljudje boljši. Ko se zavem, da verjamem, da je talent nekaj več, da so talentirani ljudje boljši, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsi ljudje smo pač ljudje, ter se razlikujemo v načinu učenja, komunikacije in še česa, vendar nihče ni več ali manj. Poleg tega, da imajo vsi nek talent, so tudi vsi inteligentni. Zavezujem se, da ljudi, ki javno kažejo svoj talent imam za enakovredne sebi. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti ljudem, ki mo mi rekli, da sem inteligentna, vendar ne verjamem, če mi rečejo, da sem talentirana. Ko se zavem, da verjamem ljudem, ki mi rečejo, da sem inteligentna, vendar ne verjamem, če mi rečejo, da sem talentirana, se ustavim in diham. Zavedam se, da tudi inteligenca ni nič posebnega, saj inteligenca ni številka, ki nam jo povedo, izračunajo, potem, ko rešimo neke naloge, ampak je zmožnost sprejemanja informacij in kako se znajdeš v svetu. Mogoče se ta moja definicija ne sklada čisto s pravo definicijo. Zavezujem se, da sprejemam pohvale drugih, če me pohvalijo, ali moj talent, ali pa inteligenco, ker oboje imajo vsi ljudje, čeprav talenta ne razvijejo vsi.

143: Talent

V zadnjem času se vse okoli mene vrti okoli besede talent. Ljudje, ki me želijo pohvaliti, uporabijo besedo talent, torej da sem talentirana za to ali za ono. Vendar jaz tega ne čutim. Ne verjamem, da sem talentirana, obenem pa se ne trudim ko nekaj počnem, ampak mi pač uspeva. Zelo rada kuham, vendar sem se vsega naučila z opazovanjem in sama iz kuharskih knjig, vendar sem že slišala, da sem nadarjena za kuhanje. Nisem, ker se mi to ne zni nič posebnega. Nadarjena naj bi bila tudi za pisanje. Nisem. V osnovni šoli mi je nekdo drug pisal spise za v šolo, v srednji pa sem začela tudi sama pisat malo boljše spise. Torej ne morem biti nadarjena, saj bi se to pokazalo že od začetka. Verjamem, da vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Zadnja omemba nekega talenta v povezavi z mano pa je, da sem nadarjena za umetnost. Ojej, a resno? Niti rože ne znam narisati bolje kot v osnovni šoli, moje slike so packanje, čeprav rada delam izdelke, iz stekla, ker pač vsak dan to gledam in mi je to v krvi, pa tudi zanima me, druga stvar je pa fotografiranje in včasih mi uspe celo kakšna dobra fotografija. Celo. Sem samouk, oz dobivam navodila iz vseh koncev, pravih osnov pa nimam, sem kar sem, znam kar znam. 

Ker mi ni dalo miru, sem iskala pomen besede talent in v slovarju piše naslednje:

talènt -ênta m (ȅ é) 

1. 1. velika prirojena sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost, dar: imeti talent za glasbo; oblikovati, razvijati svoj talent; odkriti pri kom pesniški talent; talent za matematiko
   ● ekspr. zakopati svoj talent narediti, povzročiti, da se ne uresniči
2. 2. ekspr. kdor je posebno nadarjen za kaj: iskati, odkrivati nove talente; biti velik slikarski talent / nastop mladih talentov

(vir: http://fran.si/iskanje?View=1&Query=talent)

Torej talent ima veliko prirejeno sposobnost za določeno umsko ali fizično dejavnost, ima dar. Vendar jaz še vedno ne verjamem, da spadam med talentirane ljudi. Namreč ob besedi talent dobim odpor, počutim se, kot da me želi oseba poveličevati, imeti za nekaj več, jaz pa tega ne sprejmem, ker nisem nič posebnega. Zame so talenti tisti, ki dobro pojejo, so dobri v matematiki, plesu, igri, to so tisti, ki na določenem področju izstopajo in to zelo močno. Jaz se povsod trudim obdržati nad gladino in se sploh nimam za talentirano osebo, na nobenem področju. Prav tako česar se lotim ni popolno, ampak zelo površno narejeno, ker se mi ne da truditi. 

Prav tako že celo življenje poslušam, kako sem lena, nesposobna in podobne negativne opazke. Prav zato težko sprejemam pozitivne pohvale. Še težje sprejmem besedo talent, ki je nekaj več, če je človek talentiran neko stvar obvlada, imam jo prirojeno in se ne rabi toliko truditi, da uspe na tistem področju, vendar da je najboljši, potrebuje ogromno dela, kar pa je moja šibka točka. Ne znam se truditi, delam na najlažji možen način, brez truda. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da tisti, ki imajo talent, da so nekaj več. Ko se zavem, da verjamem, da tisti, ki imajo talent, da so nekaj veš, se ustavim in diham. Zavedam se, da talentirani ljudje morajo tudi veliko delati in se učiti, da so uspešni. Nič ne pride samo od sebe. Talent je mogoče samo začetek, prvi korak, vse ostalo je trdo delo. Zavezujem se, da talentiranih ljudi ne bom imela za nekaj več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se ne sprejemati takšno kot sem v reali. Ko se zavem, da se ne sprejemam takšno, kot sem v reali, se ustavim in diham. Zavedam se, da jaz nisem vse negativne kritike, ki sem jih slišala v svojem življenju do sedaj, prav tako nisem vse pozitivne pohvale, ki jih poslušam od ljudi okoli sebe. Vendar lažje verjamem negativnim besedam, kot pa pozitivnim, ker imam občutek, da me želijo spraviti v dobro voljo, tega pa nočem. Zavezujem se, da bom ugotovila kdo in kaj sem in se sprejemala takšno kakršna sem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti besedam drugih, ne pa ugotoviti kdo sem v resnici. Ko se zavem, da verjamem besedam drugih, ne pa ugotavljam kdo sem v resnici, se ustavim in diham. Zavedam se, da besede drugih so njihove predstave, to nisem jaz, ampak njihova projekcija. Vendar tako težko je to verjeti in dojeti. Na tak način se popolnoma premeniš, svoje misli, svoje obnašanje, svoje dojemanje in nazadnje ne veš, ali si to še ti ali v koga si se spremenil. Zavezujem se, da ugotovim kdo sem in se sprejemam tako kot sem.