nedelja, 15. november 2015

137. dan: Napadi v Parizu

Že celo popoldne spremljam kaj ljudje mislijo o napadih v Parizu in se strinjam z nekaterimi, spet z drugimi pa ne. Dajem vsem podobne komentarje, vendar v meni je napetost. Jezna sem na drugače misleče ljudi, na ljudi, ki krivijo teroriste, da so to povzročili. Vendar to niso povzročili teroristi, to so povzročili ljudje, to smo povzročili vsi. Da, to je odras delovanja in mišlenja vsakega posameznika. Zagotovo se bo oglasil kdo, ter trdil, da pa on že ne more biti kriv za kaj takega. Pa je. Tudi sama sem kriva. Tudi sama dopuščam taka dejanja. Zakaj? Kako? Zaradi volitev. Vsak človek ima pravico soodločati. Vsak je lahko šel na volitve in izbral svojega predstavnika. No, nekateri ga imajo, spet drugi pa ne. Ker pa so na volitvah vsi idealni, ter se želijo predstaviti v najboljši luči, ter biti izvoljeni, pa se delajo svetnike, ter zato, ker niso taki, veliko ljudi ne hodi na volitve, in to ni prav. Če ne veš koda izvoliti, izvoli tistega, ki ti bo naredil najmanj škode. No, ko so volitve mimo, ter so naši izbranci na svojih stolčkih, se pokažejo taki, kot so v resnici. Iščejo potrditve od zgoraj, iščejo denar. Vse to pa prinaša vojska. Torej gredo z vojaki v tujino, kjer skrbijo za MIR. Kako ironično. Puške še nikoli niso prinesle miru. No, in tako gre "lezenje v rit" po stopničkah do ljudi, ki imajo svetovno premoženje v svojih rokah. Vendar ti ljudje ga še nimajo dovolj, hočejo še več, zato plačujejo ljudi, da povzočajo zdraho. Povzročajo vojne. No, kje je največ vojn? Tam, kjer je največ surovin, ter na strateško pomembnih območjih. Posamezniki hočejo na račun življenja ljudi še bolj obogateti. In to povzroča vojne. Mogoče jaz nisem dovolj, da bi lahko naredila konkretno spremembo, vendar je vsak posameznik pomemben. 

Sedaj pa so tu še francoske zastave na FB profilih. Jaz nisem je dala in je tudi ne nameravam. Sočustvujem s sorodniki ubitih ljudi v Franciji, pa tudi drugod po svetu. S tem, ko dam barve zastave franciej na svoj profil pokažem, da ej zame Francija pomembna država, ostale države pa so nepomembne. Države, kjer zaradi lakote umre na tisoče otrok niso pomembne, saj se to dogaja vsak dan, a ne? Vendar ne, tudi te države so pomembne. In ne bom bila ujetnica medijev, ki na nek način hočejo, da to delamo, da poveličujemo eno državo. Naredila bom tako, da bo pošteno do vseh, do vsakega zemljana, prebivalca Zemlje. Nihče ni bolj ali manj pomemben. 

Vendar to, da se je to zgodilo ravno v Franciji ni nič nenavadnega, saj voditelji podpirajo vojno in poboje in se ljudje samo branijo na tak način. Kot da francoski državljani niso nobenega človeka iz držav, iz katerih so ti napadalci ubili. To je lahko tudi karma, če želimo takoj reči. Tisti, ki dela namerne napake, se bo zanje moral kmalu odkupiti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jeziti se na ljudi, ki mislijo drugače kot jaz, saj s tem, da se sekiram in jezim, ne bom nič spremenila, samo izgubila bom pomembno energijo, ki bi jo raje porabila za kaj pomembnejšega od kreganja in sekiranja, to pa je kako fizično delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da čeprav govorim, da smo vsi krivi za to stanje, da verjamem in se prepričujem, da jaz ne morem biti kriva, saj ne delam čisto nič narobe, vendar to ni res, saj veliko stvari, ki sem jih predstavila, da se jih ne sme/se jih mora delati, tudi jaz ravno obratno delam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ljudi ne sprejemati take kot so, ampak jih želim spremeniti, da bodo razmišljali tako kot jaz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pisati blog čustveno in mogoče nekateri podatki in predlogi niso ravno najboljši za vse in niso preverjeni.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dovolila delati po principu, ne delaj drugemu tistega, česar nočeš, da bi drugi storili tebi, saj s čustvenim nastopom delujem v nasprotju s tem principom.

nedelja, 08. november 2015

136. dan: Videti sebe v dejanjih drugih

Pred časom je nekdo izmed mojih FB prijateljev imel svoj dan. V njegovem obnašanju sem prepoznala sebe, ko sem imela najhujši dan. Ves čas je ta oseba govorila eno in isto in nikogar ni poslušala, tako kot jaz ponavadi ne poslušam v takem obdobju. Ta oseba je čez čas povedala, da je bila to samo igra, ter bila nad reakcijami drugih navdušena, ter presenečena nad sabo, da je uspel ta podvig, kar pri meni takrat, ko se mi to zgodi, ni tako in se ponavadi vleče več dni. Včasih sem že boljše volje, vendar ker drugi nadaljujejo z nasveti meni, še vedno igram igro nedostopnosti in slabe volje. Prav tako sem opazila, da je to iskanje pozornosti, ter bolj, kot se želiš približati taki osebi z nasveti, grše izpadeš, zato je bolje, da se jo ignorora in kar sama preneha s tem, vsaj v mojem primeru je tako. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zavedati se, da se obnašam neprimerno, vendar pri tem še naprej vstrajati. Ko se zavem, da se neprimerno obnašam, vendar pri te še naprej vstrajam, sem ustavim in diham. Zavedam se, da je besedna zveza neprimerno obnašanje lahko različno razumljeno, prav tako pa tudi moje obnašanje. Tokrat govorim o slabi volji in stresanju nejevolje na druge ljudi okoli sebe. Že to, da sem slabe volje ni najboljše, da pa v to povlečem še druge, pa je resnično neprimerno obnašanje, saj ni dobro ne zame ne za ljudi okoli mene. Zavezujem se, da ko bom opazila, da se neprimerno obnašam, da bom se odstranila iz družbenih omrežij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost z neprimernim obnašanjem. Ko se zavem, da iščem pozornost z neprimernim obnašanjem, se ustavim in diham. Zavedam se, da kakršnikoli javni izpadi, ali pa izpadi na zasebnih kleptih so zato, da dobim pozornost. Čeprav se je moja potreba po pozornosti zelo zmanjšala, je še vedno prisotna in je tudi neprijetna, tako zame, kot za okolico. Zavezujem se, da preneham z iskanje pozornosti in če imam željo po tem, poizkusim narediti kaj pametnega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izzivati ljudi okoli sebe. Ko se zavem, da izzivam ljudi okoli sebe, se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem, ko se jim prvo potožim kako slabo sem, potem pa nočem poslušati njihovih pridig, da je to navadno izzivanje. Vendar to bežanje pred dobronamernimi nasveti je v resnici bežanje pred resnico, pred tem, da moj um noče slišati tega, kar v resnici že ve, kar je dobro zame. Takrat se začnem boriti, odgovarjati tako, da želim utišati sogovornika. Uporabljem tudi nizke udarce, to so žaljive besede ali besedne zveze, ki so neprimerne za pogovor. Zavezujem se, da naslednjič, ne bom silila v pogovor, če ne bom želela slišati vseh nasvetov, ker samo pogovor zaradi pogovora ne more biti, če začnem z negativnimi izjavami.