sobota, 29. avgust 2015

127. dan: Položaji

Cel teden delam kot prostovoljka in prvi dan, ko me je vodja prostovoljcev tu kjer delam pooblastil, da sem "šefica", sem se kar malo postavljala in sem upala, da bo ta moj naziv trajal dolgo, da bom lahko ostale prostovoljce vodila skozi delovne naloge. Žal so mi že naslednji dan posredno odvzeli pooblastila, saj naj bi glavnega na tem področju zamenjala druga oseba, kar se je tudi zgodilo. Zaradi izgube "statusa" sem se počutila manjvredna, saj sem si želela malo voditi ostale, da vidim, ali mi gre ali ne, vendar nazadnje sem ugotovila, da mi je status na nek način ostal, vendar ker sem pozneje hodila pomagati, ga nisem mogla v celoti pokazati in izvajati.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si jemati k srcu ko sem dobila in izgubila status "šefice", saj poleg pravic s statusom prihajajo tudi dolžnosti, večina ljudi pa vidi s pridobitvijo samo pravice, dolžnosti pa ne vidijo, dokler ni prepozno in se jih morajo zavedati. Tudi sama velikokrat vidim v višjem položaju večinoma kakšne pravice ima človek, dolžnosti pa ne opazim, saj večji ko je položaj, večje dolžnosti ima človek, da teče tako, kot mora.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti užaljena, ko sem izgubila večinoma navidezen status, s pomočjo katerega sem želela pokazati svoje znanje in sposobnosti, česar ni potrebno dokazovati, če si dovolj dober, saj delaš in dokazuješ se lahko tudi kot človek, posameznik, brez da imaš kakšen pomemben status.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti manjvredna, ker so mi odvzeli status, ki je bil samo dogovorjen in med nami in samo tisti, ki so bili takrat prisotni tam vedo zanj. Ko se zavem, da se počutim manjvredna, ko mi odvzamejo status, ki je bil samo dogovoren in med nami in samo tisti, ki so bili takrat prisotni tam vedo zanj, se ustavim in diham. Zavedam se, da v današnjih časih je tako, da se nekatere statuse hitro pridobiva in izgublja, spet drugi pa se posameznike držijo zelo dolgo. Zaradi tega je najboljše, da si v trenutku in se prepustiš toku dogajanja. Zavezujem se, da se ne počutim manjvredna, ker pridobivanje in odvzemanje nekaterih statusov je zelo hitro.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti ljudi, ki so na položaju, da so nekaj več, da so pomembnejši od drugih, vendar sem ugotovila, da tisti ljudje, ki so višje na položaju imajo več znanj, pooblastil in dolžnosti kot ostali in so čisto navadni ljudje, ki znajo presenetiti in se razživeti. Po 10 letih sem srečala bivšega šefa, ki sem delala zanj kot študentka in ugotovila, da je zunaj v družbi čisto drugačna oseba, kot sem jo videla takat v delavnici. Tam mora pokazati svojo avtoriteto, ko pa se druži pa se sprosti in uživa, kot vsak človek.

petek, 21. avgust 2015

126. dan: Jeza

So različne stvari, ki te pripeljejo do jeze. Jeziš se zaradi počasnih voznikov pred sabo, ker je gužva na cesti ali v trgovini in se ti mudi, zato, ker te je nekdo užalil in si jezen nanj, pa jezen si, ko ti gre vse narobe. Da, veliko je trenutkov, ki te pripeljejo do jeze. Pa je res temu tako? Ali se res jezimo zato, ker je to edina možnost, ter če se ne bi jezili, ne bi mogli živeti? Ali so res ljudje ali avtomobili pred tabo krivi za tvojo jezo, ter zamujanje, ali si se sam napačno odločil in šel prepozno od doma, ali pa si mislil, da boš hitreje prišel na dogovorjeno mesto, vendar si se zadržal nekje? Ali res dela prodajalka v tvoji vrsti tako počasi, ker ji je dolgčas, ali mogoče, ker se tebi tako mudi? No, vse je v glavi. Ko greš na pot od doma, računaš, da bo cesta prazna in ne bo zastojev, ker zastoji so, pride do jeze (razlika med našimi predvidevanji in realnostjo- čustva), v trgovini mislimo, da če se postavimo v neko vrsto, da bo šla zaradi nas hitreje, kot ponavadi, vendar gre tako poooočasi, ter še veliko situacij, za katere mislimo, da se bodo odvile drugače, kot si predstavljamo, venar se odvijajo po svoje, mi pa smo zaradi te banalne razlike tako jezni, da kar "puhamo" od jeze, čeprav ni nihče okoli nas kriv za tako situacijo, samo mi sami, z našimi mislimi smo nas pipeljali do tega.

Par dni nazaj sem se jezila na ljudi, ki niti vedeli niso, da se jezim nanje, ker jaz sem mislila, da me ignorirajo, v resnici sem pa po pomoti imeta mikrofon na mute in me niso slišali, da jim želim nekaj povedati. Seveda je bilo vse v moji glavi, saj sem predvidevala, da me slišijo in sem jim nekaj govorila, v resnici pa me niso slišali, zato pa niso komunicirali z mano, me poslušali. 
Odpustilm si, da sem sprejela in si dovolila jeziti se na ljudi. Ko se zavem, da se jezim na ljudi, se ustavim in diham. Zavedam se, da če se jezim na druge, da se jezim v resnici nase, ker sem načrtovala in si želela, da se stvari zgodijo drugače, kot so se v resnici. Najslabše je nek potek načrtovati vnaprej, sploh če je velika možnost, da pride do sprememb. Zavezujem se, da si ne delam nekih načrtov, ki se lahko spremenijo, saj tako en morem biti jezna, če se mi načrti ne uresničijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bit jezna nase. Ko se zavem, da sem jezna nase, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem nase lahko jezna, ko ugotovim, da bi lahko bolje prišla skozi, ali bi bil rezultat boljši, če bi delala drugače, vendar ko si nekaj zamislim, delam tako, kot si zamislim. Zavezujem se, da se prilagajam in delam na tak način, da mi ne bo potrebno se jeziti nase.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati, da bodo drugi jezni, če bom naredila kaj narobe. Ko se zavem, da se bojim, da bodo drugi jezni, če bom naredila kaj narobe, se ustavim in diham. Zavedam se, da sama ne morem predvidevati reakcij drugih, saj so lahko neke stvari zanje čisto normalne, ko se zame zdijo nekaj slabega in zaradi tega pričakujem grajo ali jezo od njih, saj se mi je to tudi dogajalo pogosto v otroštvu. Zavezujem se, da ne sklepam o jezi drugih iz moje perspektive, ker ima vsak drugačen pogled na določeno situacijo.

sobota, 15. avgust 2015

125. dan: Ljubosumje

Ko si v glavi zamisliš, da bo neka oseba ti posvečala toliko pozornosti, kot si sam želiš, da bi ti morala posvečati, takrat pride do egoističnega momenta. Želiš si od nekoga več, kot ti nekdo lahko da. Poleg tega pa se lahko zgodi, da ta oseba živi resnično svoje življenje, ter se ne ozira nate, ter si najde neko drugo osebo, do katere goji čusta, se privlačita. Ker misliš, da si izgubil nekoga, ki bi ti lahko, ali pa ti je dajal tisto, kar si želiš, ter si misliš, da ne moreš dati sam sebi, pride do ljubosumja. Tudi ljubosumje je čustvo in sicer ti si želiš, da bi ti neka oseba dajalo tisto, kar daje tretji osebi. Torej je razlika med realnostjo in našimi predstavami.

To se sedaj dogaja tudi meni. Ljubosumna sem na osebo A, katera mi je pred časom posvečala pozornost, me na nek način tudi izkoristila, ker sem to pač ji pustila, sedaj pa se oseba trudi z neko drugo osebo, ki se naj bi bolj ujeli. V tem primeru je najbolje, da se umaknem, ter jima pustim prosto pot, jaz pa se posvetim osebi C, katero sem spoznala pred kratkim in jo po mojih opažanjih zanimam.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na osebo A, namesto da bi se posvečala osebi C, ter uživala trenutke s to osebo. Ko se zavem, da sem ljubosumna na osebo A, namesto da bi se posvečala osebi C, ter uživala trenutke s to osebo, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bom ljubosumna na ljudi okoli sebe, da ne bo to prineslo nič dobrega, ne zame, ne za ljudi okoli mene, zato je bolje, da dajem pozornost ljudem, ki si zaslužijo mojo pozornost, ter seveda sebi, saj sem oseba, ki vedno ostane ob meni in nikoli ne odide nikamor. Zavezujem se, da dajem pozornost pomembnim stvarem in se ne sekiram zaradi nepomembnih stvari, ter nisem ljubosumna na ljudi, ki jih ne morem imeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila upati, da mi bo oseba A kadarkoli resnično posvečala pozornost, ter me ne samo izkoristila na tak način, saj ko sem iskala pozornost, je to ta oseba izkoristila za svoj dobrobit, kar sem jaz dopustila, ter nazadnje bila samo jaz na slabšem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zaupati osebi, ki me je nato izkoristila za svoj dobrobit, čeprav sem za vse kriva sama, ker nisem dovolj hitro ugotovila kaj si želi ta oseba od mene in glede na to, da sem bila takrat še zelo čustveno nestabilna, kar sem še vedno, vendar manj kot takrat, ter sem upala, da bom ob tej osebi lažje hitreje napredovala, če se bom družila in pogovarjala z dotično osebo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila podzavestno kriviti osebo A, da me je izkoristila, čeprav sem bila sama kriva za vse, kar se mi je zgodilo, ker sem delovala na takšen način in kaj drugega sploh ni bilo pričakovati, saj sem kazala vso svojo ranljivost in preveč reagirala na vsako malenkost, ki se mi je zdela pomembna, čeprav v resnici sploh ni bila pomembna, kar se jaz takrat še nisem zavedala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kriviti osebo A za moje napake, ker sem mislila, da mi lahko pomaga in svetuje, čeprav sem sčasoma ugotovila, da sem sama sebi najboljši prijatelj, svetovalec, partner in vse kar si želim in pričakujem od drugih. Prav tako sem lahko sama sebi najhujši sovražnik, to pa takrat, ko se otepam dela na sebi, ter sodelujem v čustvenih reakcijah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na osebo A, ker posveča pozornost drugi osebi, ji pošilja fotografije, lajka objave na FB, veliko objav komentira in vse to na drugačen način, kot je to še ne dolgo nazaj oseba A komunicirala z mano, na mojem zidu, ko je samo lajkala objave, kot podporo pri procesu, ter včasih napisala kak komentar v podporo. Nazadnje sem sama povedala osebi A, da naj tega ne počne več, ker se mi ne zdi potrebno, ker tako ali tako vem, da me podpira, čeprav ne vem več, ali me še, ter niti ali me je v resnici od začetka podpirala, kar pa sploh ni pomembno, saj je to preteklost in preteklost naj ostane v preteklosti, jaz pa grem po svoji poti, tako kot je potrebno naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na neko osebo, ki mi ne more dati ničesar, kar si ne morem dati sama, saj me nihče ne more poznati bolj, kot se poznam sama, čeprav se mi včasih zazdi, da vsi okoli mene bolje vedo o meni kot sama, da me vsak lahko brez problema prebere in najde moje šibke točke, ki jih uporabi proti meni, vendar ko sem popolnoma čustveno stabilna, me nihče ne more spraviti v slabo voljo, ali karkoli izkoristiti proti meni, čeprav je pot do čustvene stabilnosti pri meni še dolga, vem da bom uspela in takrat ne bom ljubosumna na nikogar, ker ne bo potrebe po tem.

sobota, 08. avgust 2015

124. dan: Partnerstvo

V eni izmed vaj sem napisala, da ko bom se imela rada, da bo prišel partner in takoj sem dobila odziv mentorja, da to ne gre tako in sledilo je takoj spreminjanje miselnih vzorcev, saj samoodpuščanja to tudi so. Napisala sem sledeče: 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po nekom, ki bi hotel biti z mano. Ko se zavem, da imam željo po nekom, ki bi hotel biti z mano, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to moja skrita želja in upanje, zaradi katerega potem sledi skrb, žalost, razočaranje in prelaganje odgovornosti za sprejemanje in ljubezen do samega sebe na nekoga drugega. Zavezujem se, da nimam želje po vezi in s tem ne predlagam odgovornost na druge, ampak se imam prvo rada sebe, šele nato imam željo po vezi z drugimi.

Sedaj pa bom nadaljevala v tej smeri in še bolj vse skupaj razčlenila, ter šla v podrobnosti, saj želeti si nekoga in ga potem ne dobiti vodi v razočaranje, ki je čustvo. Čustvo pa nastane takrat, ko se naše predstave ne ujemajo z realnostjo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati, da če bom sama, da bom osamljena. Ko se zavem, da se bojim, da če bom sama, da bom osamljena, se ustavim in diham. Zavedam se da biti sam in biti osamljen ni isto, saj če si sam ni nujno da si osamljen, sploh če si čustveno stabilen, če pa nisi čustveno stabilen, pa si lahko tudi v družbi osamljen. Zavezujem se, da bom delala na tem, da bom čustveno stabilna, saj bom tako lažje sprejela sebe in ne bom več toliko odvisna od družbe in bližine drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po partnerju, čeprav še nisem dovolj čustveno stabilna. Ko se zavem, da imam željo po partnerju, čeprav še nisem dovolj čustveno stabilna, se ustavim in diham. Zavedam se, da biti z nekom zahteva komunikacijo in delo na sebi, ter biti enakopraven z drugo osebo s katero si v vezi, kar pa vse skupaj sploh ni tako enostavno. Zavezujem se, da si ne želim partnerja, dokler ne bom popolnoma pripravljena nanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po partnerju ker si želim ob sebi neko osebo s katero bri preživljala čas in bi se nanjo obrnila ob vseh problemih, ki bi mogoče kdaj nastali in bi mi partner pomagal da premagam težave in probleme, vendar težave in pobleme lahko tudi sedaj premagam sama, ker sem edino jaz tisti človek, ki lahko reši svoje težave in probleme.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po partnerju, ker bi se tako lahko dopolnjevala in skupaj uživala v lepih in manj lepih trenutkih. Ko se zavem, da imam željo po partnerju, ker bi se tako lahko dopolnjevala in skupaj uživala v lepih in manj lepih trenutkih, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem jaz celota in mi ni potrebno se z nikomur dopolnjevat, saj si lahko dam vse, kar si želim in mislim, da ne morem imeti, ker tistega nisem sposobna, samo samoiskrena moram biti s sabo in ugotoviti kaj si resnično želim od partnerja in mislim, da meni manjka in si ne morem dati. Zavezujem se, da ne razmišljam, da potrebujem nekoga, da bi se dopolnjevala, ker vsak človek je celota.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po partnerju zato, ker so mi tako govorili starši in ker sta starša par, ter je v družini in ožjem sorodstvu več parov, zato moram imeti tudi jaz partnerja, da ne bom izjema in da bom se potem poročila in imela otroka, kakor je pri nas v tradiciji, saj se mora rod nadaljevati, čeprav v resnici ni nobene potrebe po temu in lahko brez problema ostanem samska in brez otrok in ne bo nič narobe, saj mi nihče ne more vsiljevati svoje volje, ampak delam po svoji volji in tako, da je dobro za vse.