sreda, 29. april 2015

106. dan: Reakcije na rožo

Lani sem napisala zgodbo na temo spominčic in sicer z naslovom Spominčice zanjo. V njej se spominjam babičine smrti in spomin nanjo povezujemz rožo, spominčico, katero sem na dan pogreba opazila na vrtu. Zato sem letos kar cel mesec pričakovala to rožo, vendar sem jo opazila šele pred kratkim. MIslila sem, da se bom ob pogledu nanjo spomnila na babico in padla v jok, vendar se ni zgodilo nič takega. Tudi danes, ko sem šla fotografirati ni bilo nobene reakcije. Več pozornosti sem posvetila drugim rožam, katere so zrastle v celih zaplatah, ali pa pobarvajo del vrta v barvo katere so. Prevladovali sta rumena barva regrada in bela marjetic.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bom reagirala z jokom, ko bom letos zagledala prve spominčice. Ko se zavem, da verjamem, da bom reagirala z jokom, ko bom letos zagledala prve spominčice, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to samo moje predvidevanje in je lahko daleč od resnice, saj v resnici ni bilo neke hujše reakcije. Zavezujem se, da ne predvidevam stvari, katere so nepredvidljive.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti spominčice za nekaj več. Ko se zavem, da imam spominčice za nekaj več, se ustavim in diham. Zavedam se, da rože so rože in niso ene pomembnejše ali manj pomembne od drugih. Take jih naredimo sami, ko jim dajemo pomene. Zaradi tega rože povezujemo z rojstvom, ljubeznijo, prijateljstvom, smrtjo, vendar v resnici so vse rože enakovredne in ne pomenijo ene več ene manj. Prav tako tudi spominčice so iste kot vse druge rože, vendar sem jim samo jaz dala večji pomen, ker sem jih povezala z najdbo v lanskem letu, ter jih povezala s spominjanjem. Zavezujem se, da rožam ne dajem posebni pomen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila povezati spominčice z babičino smrtjo in njenim pogrebom. Ko se zavem, da povezujem spominčice z babičino smrtjo in njenim pogrebom, se ustavim in diham. Zavedam se, da to so samo moje predstave in moje povezave, katere nimajo nobene povezavo z realnostjo in s tem kaj je smrt in kaj kakšna roža pomeni. Ponavadi so v ikebanah oz šopih na pogrebu nageljni, vendar tokrat so bile vrtnice, katere se povezuje z ljubeznijo, torej vsaka roža je primerna za vse trenutke, ter se je ne more povezovati samo z enim dogodkom. Zavezujem se, da ne povezujem rože z dogodki. 

ponedeljek, 27. april 2015

105. dan: Dihaj

Iščem pozornost. Ponovno. Vendar tokrat na drugačen način. Tokrat izzivam ljudi okoli sebe, da se mi posvetijo, s tem, da se smilim sebi in drugim. Samo da keleptam in sem deležna pozornosti. Vse to pa zaradi nekega mojega prepričanja, da če ne dobim pozornosti neke osebe, da potem iščem nadomestke te osebe. Oseba, katere pozornosti si želim, me je sposobna v trenutku postaviti na realna tla in pričela sem jo ubogati, čeprav je v meni še vedno tisti upor, da če kdo reče nekaj, da moram narediti kontra, vendar ne pri tej osebi. Čeprav da me postavi na realna tla ji ni potrebno reči nič več kot besedo dihaj. Da. Najboljši način, da se človek umiri, ter prične drugače razmišljati, oziroma preneha razmišljati je dihanje. To sem ugotovila že sama. Vendar vseeno prevečkrat pozabim dihati. Potem pa se mi zgodi, da se mi stvari nabiajo ena na drugo in potem jih še ne predelam s pisanjem, ter sledi to, kar se mi je zgodilo tokrat. Blokada neke osebe, ter "izgon" iz skupine v kateri sem v resnici samo pasla firbec in jih hotela prepričati, da niso tako vsemogočeni, kot se zdijo, saj so v skupini ljudje, ki naj bi se ukvarjali z duhovnostjo in podobnimi stvarmi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pripraviti ljudi, da so mi posvečali pozornost, ter jih pripraviti do tega, da so me nazadnje zablokirali. Ko se zavem, da sem pripravila ljudi, da so mi posvečali pozornost, ter jih pripravila do tega, da so me nazadnje zablokirali, se ustavim in diham. Zavedam se, da je vse to moja krivda, saj sem to sama iskala in povzročila. Vendar poleg iskanja pozornosti in slabega počutja je bil tu še en vzok in sicer slaba internetna povezava, katera je še povečala napetost v meni, da sem ob nepravem trenutku eksplodirala in začela kričati na ljudi okoli sebe, ter se skregala z ljudmi, kateri so mi hoteli pomagati in svetovati. Zavezujem se, da kadar sem slabe volje in mi ne gre po načrtih, se spravim ven na sprehod ali pa se posvetim dihanju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti si pozornost ene osebe in takrat, ko ni ta oseba mi na voljo iskati njene nadomestke. Ko se zavem, da si želim pozornost ene osebe in takrat, ko ni ta oseba mi na voljo iskati njene nadomestke, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolj ko bom postajala neodvisna od te osebe, bolj se bom imela rada, bolj svobodno bom živela in boljše se bom počutila. Ta oseba je trenutno zame oporna točka, katere v resnici ne rabim. Ne potrebujem, da je fizično z menoj, ne potrebujem niti govoriti s to osebo. Samo da sem z njim v stiku na daljavo. To oporno točko pa bi si morala najti sama v sebi. Zavezujem se, da bom prekinila popkovino s to osebo in našla vse kar potrebujem v sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pozabiti na dihanje in glasno govoriti samoodpuščanje v realnem trenutku in vso mojo osebno rast in razvoj nadgrajevati samo s pomočjo pisanja blogov. Ko se zavem, da pozabim dihati in glasno govoriti samoodpuščanje v realnem trenutku in vso mojo osebno rast in razvoj nadgrajevati samo s pomočjo pisanja blogov, se ustavim in diham. Zavedam se, da je proces sestavljen iz večih delov. Iz zavestnega dihanja, samoodpuščanja v realnem času, ko si v tistem trenutku, ko nastane problem, čustvo, reakcija le to odpustimo in pisanja blogov, s pomočjo katerih gremo v podzavesten in še najbolj nezavesten um. Vse kar se dogaja v zavestnem umu "rešimo" s pomočjo dihanja, ter tudi samoodpuščanja. Samoodpuščanje je še primerno tudi za podzavesten um, vendar že ne več toliko. Torej vse reakcije je dobro zapisovati in potem iskati vzroke v podzavestnem umu. Ta um je najbolj trdovraten in ko delaš znjim ugotoviš zakaj reagiraš tako kot reagiraš v določeni situaciji. Pisanje je pomambno, vendar sta tudi dihanje in govor pomembna. Zavezujem se, da dam več pomena tudi zavednemu dihanju, ter govorjenju samoodpuščanj v realnem času, ne samo pisanju blogov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si želeti partnerja in otroka. Ko se zavem, da si želim partnerja in otroka se ustavim in diham. Zavedam se, da je to še ena moja želja po oporni točki, za katero sem prelena, da bi si jo dala sama in imam prepričanje, da mi to mora dati nekdo drug, da tega nisem sposobna si dati sama. Obenem pa vem in se zavedam, da če si tega ne bom dala sama, da mi tega ne bo mogel dati nihče in bom vedno iskala pozornost in bila osamljena in nepopolna in imela občutek, da potrebujem nekoga ob sebi, da mi daje potuho. Zavezujem se, da je moja največja želja imeti rada sama sebe.

četrtek, 23. april 2015

104. dan: Rezanje žil

Ponovno sem razmišlala, da bi si to naredila, tako kot že tolikokrat poprej, vendar tega ne upam narediti, ker me je strah bolečin. Ne maram in ne prenesem bolečin. Obenem pa pomislim na rezanje, ko mi je najbolj hudo in me boli nekaj, za kar nisem kriva, se počutim nemočna, uboga, ne morem se postaviti zase. Mogoče se tudi ne znam. Ne morem lagati, ne zmorem, pa tudi ne vem zakaj bi. Če bi bili vsi tako odkriti in pošteni kot jaz, bi bilo vse drugače. Vendar ne morem, da ne bi spet mislila na smrt in celo razmišljala o načinu samomora. Ne gre. Preveč nemočna in kriva se počutim. Zakaj bi bilo vse treba skrivati pred vsemi? Pizde vse po vrsti, dovolj vas imam, vse po vrsti. Dovolj! Še več kot dovolj. Nihče ni pošten, se skriva pred drugimi, zakaj, zakaj bi se morali ljudje skrivati, ker so boljši ali slabši od drugih. Ali ste res? Ne, niste. Enake kurbe in pičke ste kot jaz. Ne imejte se za več samo zato, ker ne uporabljate, sploh pa ne javno teh besed. Prav jebe se mi za vas. Dame in gospodje, ki si niti pravega imena, priimka in svoje fotke ne upate pokazat, ker se skrivate za enimi x fotkami, ter za izmišljenimi imeni. Ja, kje imate jajca, da se predstavite in poveste svoje mnenje, ter me obtožite kaj govorim in pišem. Pridite do mene, me pokličite po telefonu, ter mi povejte v faco kaj vas moti pri meni. Ne vem zakaj bi se jaz morala skrivat pred vami in trpet, če ste vi ene pičke in se skrivate in opravljate za hrrbtom nekoga, potem se pa nosite visoko kot eni pavi. Dovolj vas imam, vse skupaj, če nimate jajc mi povedat v glavo ni treba niti opravljat za hrbtom.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljat o samomoru in rezanju žil zato, ker sem se počutila nemočna in jezna na druge. Ko se zavem, da razmišljam o samomoru in rezanju žil zato, ker se počutim nemočna in jeznanadruge, se ustavim in diham. Zavedam se, da "rane" na zapestju pomenijo zapor, ujetost, utesnjenost, se počutiš nesvoboden. Zato ti policisti dajo lisice okoli zapestja, ko te aretirajo, ker ima to pomen. Rezanje zapestja pa je umska ali fizična ujetost, odvisno katero roko si režeš. Vendar to tako ali tako nima pomena, saj je rezanje samo klic v sili, prošnja po pomoči. Zavezujem se, da ne razmišljam več o rezanju žil.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da če jaz ne zmorem lagati in sem poštena, da bodo tudi drugi. Ko se zavem, da mislim, da če jaz ne zmorem lagati in sem poštena, da bodo tudi drugi, se ustavim in diham. Zavedam se, da večina ljudi, namesto da bi delali po principu, ne stori tistega, kar nočeš, da drugi storijo tebi, raje opravljajo druge. Kaj je poštenje nimajo pojma, ter mislijo, da je laganje najboljša stvar na svetu. To ne počnejo vsi, ampak nekaj najbolj vidnih predstavnikov ljudstva, kateri bi morali biti vzgled pa počne ravno to. Laganje in nepoštenost vsak nad na spisku, vendar se ne sekiram zaradi njih, saj bo vsak kmalu dobil kar si zasluži. Zavezujem se, da se ne sekiram kaj počnejo drugi in gledam, da sama ne lažem in sem poštena in delam najboljše za vse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se jeziti na ljudi, kateri nimajo poguma se soočiti z mano. Ko se zavem, da se jezim na ljudi, kateri nimajo poguma se soočiti z mano, se ustavim in diham. Zavedam se, da tisti, ki bi mi ne hoteli škodovati in bi mi hoteli dobo, ne pa samo me opravljati, da bi mi povedali naravnost kje je problem, kaj moram spremeniti, kaj je bolje, da ne napišem, ter kaj bi bilo dobro, da napišem. Tisti, ki govorijo o mojem pisanju tretjim osebam, te osebe meni nočejo nič dobrega, ampak mi narediti samo sramoto in me skregat z drugimi ljudmi. Zavezujem se, da se ne bom pustila provokatorjem zmesti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila burno reagirati zaradi tega, ker so me čisto drugi ljudje vrgli iz tira. Ko se zavem, da burno reagiram zaradi tega, ker so me čisto drugi ljudje vrgli iz tira, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem sama kriva, da sem tako burno reagirala, saj če bi bila stabilna do tega ne bi prišlo, ter bi vseprovokacije in obtožbe, katere so letele name šle skozi eno uho noter, skozi drugo ven. Zavezujem se, da ne reagiram, čeme hočejo ljudje spraviti iz tira.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna in porabljati svojo energijo zaradi drugih, katere niti ne poznam in ne vem kdo so. Ko se zavem, da sem jezna in porabljam svojo energijo zaradi drugih, katere niti ne poznam in ne vem kdo so, se ustavim in diham. Zavedam se, da če že porabljam energijo, naj bo to fizična energija, katero uporabim za nekaj pametnega in konkretnega in nekaj, kar je dobro za vse, ne pa za sekiranje, kaj kdo in zakaj govorijo o meni in me opravljajo. Naj delajo kar želijo, to ni moj problem. Svoje probleme rešujem sama. Zavezujem se, da se ne sekiram in obremenjujem z drugimi in živim svoje življenje tukaj in zdaj.

ponedeljek, 20. april 2015

103. dan: Ujetost

Že nekaj časa imam probleme ob mesečnem perilu in sicer bolečine, za katere sem ugotovila, da niso stalne, ampak so krči. To sem ugotovila pred kratkim, saj prej sem imela bolj kot ne stalne bolečine in sicer zelo močne, ter sem morala uporabljati protibolečinske tablete. Ker imam problemem z želodcem in mi edine, ki so mi pomagale niso naredile dobro, sem zadnje čase jemala dvoje, ene proti bolečinam in druge proti krčem. Pred kratkim sem iskala, če kje piše kje je vzrok tem bolečinam in prišla do ugotovitve, da fizičnim bolečinam je vzrok naša umska ujetost, da smo ženske sužnje, ujetnice, "kurbe", da nismo svobodne. Ravno zaradi tega sem se odločila, da temu naredim konec. Vendar sem ugotovila, da sem na področju ujetosti že delala, saj eden izmed problemov je bil starejši moški, kateri mi je grozil, žalil in poniževal in me ga je bilo strah. Ko sem odstranila njega, se mi je zgleda zmanjšala tudi bolečina, saj me zadnje mesece ne boli več toliko, kot prej. Če tudi vas pestijo podobni problemi, preberite spodnje odstavke na glas, predvsem tiste v katerih se najdete.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ujeta v svojih mislih. Ko se zavem, da sem ujeta v svojih mislih, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem svoboden človek in me ne more nihče ovirati. Zavezujem se, da grem iz misli, grem iz uma in se osvobodim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljato si svobodo kot nekaj, kar lahko vedno počneš, da nisi omejen s pravili in predpisi ali celo fizičnimi ovirami kot v zaporu, da se lahko svobodno giblješ, misliš in delaš. Ko se zavem, da si predstavljam svobodo kot nekaj, kar lahko vedno počneš, da nis omejen s pravili in predpisi ali celo fizičnimi oviami kot v zaporu, da se lahko svobodno giblješ, misliš in delaš, se ustavim in diham. Zavedam se, da moja predstava o svobodi ni popolna in se ne ujema s slovarskimi opisi in predstavami besede svoboda. Zavezujem se, da besedo svoboda uporabljam v pravilnem kontekstu.

svobôda -e ž (ó) 
1. stanje, ko so ljudje podrejeni samo zakonom in ne neomejeni, samovoljni oblasti koga: pri nas je svobodaživeti v svobodi / v času vojne nevarnosti se svoboda državljanov lahko omeji / osebna svoboda; politična, verska svoboda; svoboda, enakost, bratstvo geslo francoske revolucije
// zgod. stanje, ko človek ni last koga: kdor se je poročil s tlačanko, je izgubil svobodo / dati sužnju, tlačanu svobodo osvoboditi ga
2. stanje, ko skupnost, država ni podrejena neomejeni, samovoljni oblasti ali kaki tuji državi: braniti svobodo domovine;nekateri narodi se še borijo za svobodopadel je za svobodoprva pomlad v svobodi /ekspr. končno je posijalo sonce svobode / Smrt fašizmu - svobodo narodu med narodnoosvobodilnim bojem in prva leta po 1945 pozdrav udeležencev narodnoosvobodilnega boja; zaključek uradnih dopisov / narodna svoboda
3. stanje, ko človek lahko izbira, se odloča po lastni volji: svobodo imaš, odloči se / svoboda izbire, odločitve / svoboda človekove volje
4. stanje, ko komu kdo s silo, prisilo ne omejuje gibanja: zaprli ga niso, svobodo pa so mu zelo omejili / ekspr. dati ptičku svobodo izpustiti ga na prostost / imeti svobodo gibanja
5. navadno s prilastkom stanje, ko kaka dejavnost ni omejena s posebnimi predpisi, pravicami koga: imeti, omejiti gospodarsko, znanstveno svobodosvoboda raziskovanja
6. navadno s prilastkom stanje, ko človek svojemu mišljenju, kritičnosti ne postavlja mej, omejitev: občuduje njihovo duhovno, miselno svobodo / svoboda duha
7. ekspr. stanje, ko človek ravna, presoja po svojem spoznanju, potrebah in ne v skladu s splošnimi pravili, zlasti moralnimi: njegova svoboda v govorjenju jo je žalila / moralna, spolna svoboda
8. nav. mn., star. svoboščina: fevdalni gospod mu je priznal nekatere svobode
● 
otroku pušča preveč svobode pušča, da je preveč prost, brez obveznostiza to pesniško zbirko je značilna velika oblikovna svoboda svobodnost
♦ 
filoz. absolutna svoboda pri kateri volja ni odvisna od zunanjih ali notranjih vzrokovjur. pogodbena svoboda svoboda sklepati pogodbesvoboda govora, tiska, združevanja z zakoni zajamčena pravica do javne dejavnosti, kot jo izraža prilastek

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti ljudem, kateri so me imenovali kurba in verjeti tudi sebi zaradi svojih dejanj, da sem kurba, ker sem imela več partnerjev. Ko se zavem, da sem verjela ljudem, kateri so me imenovali kurba in verjeti tudi sebi zaradi svojih dejanj, da sem kurba, ker sem imela več partnerjev, se ustavim in diham. Zavedam se, da moje predstave biti kurba so nekaj drugega, kar je v resnici kurba. Kurba ni človek, ki se "daje dol" ampak ki se "daje dol za denar". Tega jaz nisem počela. Zavezujem se, da se od sedaj naprej ne bom več poimenovala kurba.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da sem suženj ljudem okoli sebe, kar sem večkrat omenila na glas, saj sem delala in nisem dobila za plačilo niti zahvale niti lepe besede. Ko se zavem, da verjamem, da sem suženj ljudem okoli sebe, kar sem večkrat omenila na glas, saj sem delala in nisem dobila za plačilo niti zahvale niti lepe besede, se ustavim in diham. Zavedam se, da so to samo moje predstave in mišlenje, saj sem v zahvalo dobila obrok, posteljo in brezplačno živim v hiši, čeprav bi lahko morala plačevati. Sem bolj svobodna kot se zavedam, čeprav sama nimam tega občutka, sploh takrat, ko me napadajo od povsod, ter imam "slab dan". Zavezujem se, da končno dojamem, da nisem suženj, ampak svoboden človek.


Več o tem: 

Pain and suffering = the belief of self according to ‘being a slave’ (bolečina in trpljenje= verjameš, da si suženj)

Mens-tru-ate = man’s true hate (menstruacija = moško resnično sovraštvo)

No one can enslave another, = you can only enslave yourself. (Nihče ne more zasužnjiti drugega, = samo ti lahko zasužnjiš sebe.)


http://lite.desteniiprocess.com/ -brezplačni začetni tečaj

petek, 17. april 2015

102. dan: Negativni občutki

Ponovno je prišel čas, ko sem sama sebi odveč, obenem pa bi si želela objem in dotik in tisto pozornost nekoga, kateri bi me razvajal in me imel rad. Da, čeprav ko ni tako obdobje, si ne želim in ne iščem partnerja, vendar v nekem obdobju v mesecu si ga zaželim. Bolj kot partnerja nekoga, ki bi mi dal objeme in me razvajal. Želim si pomoč nekoga. Tudi sedaj ne iščem partnerja, ampak si želim dotika moškega. Vem, da si lahko vse to dam sama, vendar občasno so hormoni še vedno močnejši od mene. Poizkušam se zadržati, odmisliti, iti preko tega, vendar ne gre. Nazadnje v tem obdobju pogledam še veliko videov, kjer so glavni otroci, ali pa očetje, ki razvajajo svoje otroke, ali pa srečne družinice in tudi sama si zaželim družine, čeprav brez partnerja ne gre, le tega pa ne bom dobila taka, kot sem sedaj. Moram delati na sebi, ter iz sebe s svojim otroškim obnašanjem narediti odraslega in zrelega in stabilnega človeka.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti osamljena. Ko se zavem, da sem osamljena, se ustavim in diham. Zavedam se, da na tem planetu ne morem biti osamljena saj je poleg mene še 7 ali 8 ali ne vem koliko milijard ljudi. Tako noben človek ne more biti osamljen, oz ne more biti sam. Zavezujem se, da ne razmišljam, da sem osamljena.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti si objem, dotik in pozorost nekoga, kateri bi me razvajal in me imel rad, ter se mi posvečal, čeprav to ne bi bil moj partner, ampak samo nek človek, kateremu bi lahko zaupala in ko sama sebi ne bi zaupala, da bi mi pomagal pri moji rasti in razvoju. Ko se zavem, da si želim objem, dotik in pozornost nekoga, kateri bi me razvajal in me imel rad, ter se mi posvečal, čeprav to ne bi bil moj partner, ampak samo nek človek, kateremu bi lahko zaupala in ko sama sebi ne bi zaupala, da bi mi pomagal pri moji rasti in razvoju, se ustavim in diham. Zavedam se, da to so samo moje želje in potrebe, katere v resnici ne potrebujem toliko, kot mislim, da jih potrebujem. Pravzaprav tega ne potrebujem, kadar nisem v tistem obdobju, ko je v meni ogromno hormonov. Ko pa se povečuje količina homonov, pa iščem zaščito izven sebe, ter tudi pomoč ljudi okoli sebe. V tem obdobju sem tudi najbolj konfliktna in to je pravo nasprotje, ko si obenem želim in odklanjam bližino sočloveka. Zavezujem se, da sem sposobna vso pozornost, katero potrebujem dobiti od sebe, prav tako tudi objeme in dotike.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti prazna v sebi, kot da mi nekaj manjka, kot da imam veliko praznino v prsih, da bi potrebovala močan objem, da se ta praznina zapolni. Ko se zavem, da se v sebi počutim prazna, kot da mi nekaj manjka, kot da imam veliko praznino v prsih, da bi potrebovala močan objem, da se ta praznina zapolni, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to samo moj lasten občutek in tega v moji bližini ne vidi, čuti ali ve nihče. Torej če je to moj občutek, to ni realno, ker tega občutka ne občuti nihče drug. Torej če za to praznino en ve nihče razen mene, jo lahko zapolnim samo sama. Zapolnim pa jo lahko tako, da sama sebe imam rada, ter se objamem tako močno in pogosto, kot potrebujem in sem sama v svojem objemu toliko časa, kot si to želim in je to potrebno. Zavezujem se, da to praznino polnim sama, z objemi in prijetnimi občutki, ter razvajanji s tuširanjem ali mehkimi in nežnimi oblačili, ki nežno božajo moje telo, ter se preputim tem občutkom, kateri so pristni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti si dotikov drugih. Ko se zavem, da si želim dotikov drugih, se ustavim in diham. Zavedam se, da dotiki, katere dobim od drugih so kratkotrajni in nikoli ne bodo trajali tako dolgo, kot si sama želim in potrebujem. Obenem pa kože se dotika toliko stvari, ki so tako samoumevne, da se splohne zavedamo, da so to tudi dotiki, tisti pravi, pristni dotiki. Kože se dotika naša obleka, če jo seveda nosimo, pa veter, voda, lasje, če so dovolj dolgi. Tudi sonce se dotika naše kože, kar opazimo šele takrat, ko nas opeče in naša koža žari, ter potrebuje hladnih obkladkov. Vse to so dotiki, katere dobimo vsak dan čez cel dan, vendar se jih ne zavedamo, ker so za nas pomembni tisti dotiki, kateri bolijo, ali pa so občasni, kratkotrajni in v nas vzbudijo čustva. Zavezujem se, da imam vse dotike za enakovredne, ter se izogibam dotikov, kateri povzročijo čustva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti predstave o dotikih, kako potrebni so mi in kako si jih želim, ter kakšna čustva užitka lahko prinesejo s seboj, vendar to je samo v moji glavi in to so samo moje želje. Ko se zavem, da imam predstave o dotikih, kako potrebni so mi in kako si jih želi, ter kakšna čustva užitka lahko prinesejo s seboj, vendarto je samo v moji glavi in to so samo moje želje, se ustavim in diham. Zavedam se, da dotiki so lahko samo fizični, brez kakršnihkoli čustev, ter da so vse potrebe po dotikih samo v moji glavi. Zavezujem se, da dajem in sprejemam objeme, kateri nimajo nobenih čustvenih užitkov, torej navadni objem brez čustev.

ponedeljek, 13. april 2015

101. dan: Kava in hiperaktivnost

Danes sem se zbudila zaradi nenavadnega hrupa že kar krepko pred budilko, to je celih 10 minut. Potem sem poležavala še dobro uro, vendar nekako nisem mogla ostati v postelji, ter sem se prisilila in začela z delom. Najprej sem si natisnila literaturo, saj lažje berem tiskano verzijo kot na računalniku. Nato sem pričela z branjem, ki je trajal do kavice, ko grem z očitom in njeno sodelovko na druženje ob kavi. Sama pijem instant kavo, saj prave ne pijem. Vendar pa je tik pred kosilom sestra si skuhala kavo in jo ponudila tudi meni. Ker sem si malo kave zlila v veliko mleka, je bil okus dober, vendar sem vseeno ga popila zelo hitro. Po kosilu sem še malo brala, ter našla temno čokolado s kavo, katere se nisem mogla ubraniti in sem pojedla 2 koščka. Potem sem šla ven delat, saj podiramo neko stavbo. Morala sem po lestvi splezati 3m visoko in sem imela med plezanjem nenavaden občutek. Na betonski plošči, kamor sem splezala sem hitro naredila kar je bilo potrebno in potem si nekako nisem upala iti dol po isti lestvi, zato sem se odločila za drugo, ki je bila naslonjena na ploščo in je bila nižja. Preden sem stopila na lestev sem si potiho (šepetajoče) rekla: "Ne boš me zajebaval!", mislila pa sem na um. Imam namreč strah pred višino. Ko sem to izgovorila, sem stopila na lestev in odšla dol. Potem sem imela še krajša obdobja z delom in branjem literature, najbolj pa me je presenetilo, ko mi je oče rekel, da kaj je z mano, ker sem danes tako pridna, da toliko delam, čeprav sama nisem imela tega občutka. Zaradi tega sem pričela raziskovati zakaj se mu je tako zdelo in sem prišla do prve ugotovitve, da naj bi bila kriva prevelika količina kave. Pa je res tako.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati/misliti/verjeti, da je za mojo delavnost kriva kava ali čokolada. Ko se zavem, da predvidevam/misim/verjamem, da je za mojo delavnost kriva kava ali čokolada, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bi hotela delati, da mi ne bi pomagali ne kava, ne čokolada, ne brca v rit, tokrat pa je poleg poživil me premamilo tudi toplo sonce in zaradi zagona, katerega sem dobila zaradi zanimivega branja literature, sem dobila zagon tudi za fizično delo. Prav tako se tudi nisem utrujena oziroma zaspana zbudila, kot se ponavadi, predvidevam, da zardi preveč spanja. Vse to skupaj in moje dobro počutje v zadnjih dneh, mi je dalo zagon za delo, kava in čokolada pa sta ta zagon lahko samo malo povečali. Zavezujem se, da ne sklepam, preden ne raziščem situacije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti nekaj več, ker so drugi opazili in me pohvalili, da delam več kot ponavadi, ter začela iskati vzroke za to. Ko se zavem, da se počutim nekaj več, ker so drugi opazili in me pohvalili, da delam več kot ponavadi, ter začela iskati vzroke za to, se ustavim in diham. Zavedam se, da so dnevi, ko naredm veliko, ter dnevi, ko se mi ne da nič in v zadnjem času pimeni prevladujejo dnevi, ko se mi ne da nič. Včeraj sem naredila nek temeljit preskok, ko sem se rešila bremena, ki me je težil že nekaj časa in sem danes zjutraj lažje zadihala brez tega bremena, čeprav imam še veliko stvari za narediti, da pridem na normalno stanje, ko bom delal sproti. Vendar vsa ta dela so notri na računalniku in delo zunaj je občasno dobrodošlo, ker sem preveč noter. Včeraj proti večeru sem bila tudi povabljena na sprehod, katerega sem se udeležila in dobila zagon. V resnici nisem takšen zapečkar, kot se kažem v zadnjem času, vendar vse stvari v zadnjem letu in turobno vreme v lanskem letu so me naredili zdolgočaseno in se sedaj prebujam iz sna. Pomlad je pravi čas za to. Zavezujem se, da nisem prevzetna, ter delam po najboljših močeh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se čuditi drugim nad njihovimi ugotovitvami. Ko se zavem, da se čudimdrugim nad njihovimi ugotovitvami, se ustavim in diham. Zavedam se, da se jim zdi čudno, da delam in to z veseljem, ker ponavadi sem bežala od dela, čeprav je bilo lažje in bolj zanimivo od tega danes. To opazko pa sem slišala, ko sem nesla pospravit orodje, katerega sem najprej pustila tam, kjer sem končala, kasneje, ko pa sem imela čas, pa sem ga nesla pospravit, kar je bilo nenavadno za druge, vendar to sem naredila zato, ker nisem vedela kaj naj še naredim, ker nisem hotela se skriti v hišo, ker je bilo še prezgodaj in bi me mogoče še rabili zunaj. Zavezujem se, da se ne čudim nad opazkami drugih, kateri vidijo spremembe na meni, saj sem se spremenila sama, ter niso kriva nobena poživila, ampak drugačen pogled in dojemanje sveta.

petek, 10. april 2015

100. dan: Dan 100

Danes je zame res poseben dan. Pišem 100. slovenjski blog, 40. angleški blog in šla sem na višjo stopnjo, na Pro. Poleg tega pa je danes v koledarju tudi 100. dan v letu. Seveda vse to ni nič posebnega, vendar v meni kar vre od vsega tega. Zaradi tega imam današnji dan imam za nekaj posebnega. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti današnji dan za nekaj posebnega, za nekaj več, ker se mi je pač nekaj številk ujelo, ter so se tudi dogodki ujeli ravno ta dan. Ko se zavem, da imam današnji dan za nekaj posebnega, za nekaj več, ker se ji je pač nekaj številk ujelo, ter so se tudi dogodki ujeli ravno ta dan, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vsi dnevi enako pomembni, ter enakovredni, noben dan ni nekaj več ali manj, pa čeprav so prazniki in rojstni dnevi na ta dan. Vsak dan je lahko poseben ali navaden, odvisno kaj in koliko se doživi v tem dnevu. In več in lažje se doživi in vidi ter sliši, če se živi v tem trenutku, ne pa razmišlja kaj se je zgodilo ali kaj se bo zgodilo. Trenutek je pomemben, saj če neživimo trenutka ne živimo. Zavezujem se, da dnevov ne poveličujem, ampak živim vsak trenutek tak, kakršen je v resnici.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o številkah in njihovem pomenu, ter da ene pomenijo več kot druge. Ko se zavem, da razmišljam o številkah in njihovem pomenu, ter da ene pomenijo več kot druge, se ustavim in diham. Zavedam se, da številka je pač številka in tako kot stvari so tudi številke enakovredne in nobena ni več kakor druga. Tokrat imajo številke večji pomen zame zato, ker sem pišla na tromestno cifro pri slovenskih blogih, to pa je tudi vse. Prav tako pa je lepa in neke vrste mejna tudi številka 40 pri angleških blogih. Je pa tako kot vsak človek, edinstvena tudi vsaka številka in vsaka številka ima za posameznika lahko svoj pomen, tak ali drugačen, vendar številke na splošno so enakovredne, nobena ni več in nobena manj. Zavezujem se, da so zame številke pač številke.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati/verjeti/predvidevati, da ljudje ne maramo številk, ker so tako enakovredne in nimajo pomena in jih razvrednotijo, ter jim dajo manjšo vrednost. Ko se zavem, da razmišljam/verjamem/predvidevam, da ljudje ne maramo številk, ker so take enakovredne in nimajo pomena in jih razvrednotijo, ter jim dajo manjšo vrednost, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak človek ima kar nekaj številk, po katerih nas najdejo, dve izmed njih sta davčna in matična številka, potem se s številkamo srečujemo ko smo v vrstah za preglede, v šolah, in službah. Tudi plače so številke, ki nas spremljajo. Vse to ljudje sprejemamo kot nekaj, kar nas razvrednoti, saj pravi pomen dajemo imenu in priimku, vendar tudi številke so del nas in so ravno tako pomembne kot črke. In lahko nam povedo tudi toliko, kot nam povedo črke. Vendar številke so samo številke, do njih ne čutimo nič in jih imamo za nekaj manj. Niso vredne pozornosti. Čeprav nas v resnici ravno številke naredijo enakovredne, saj tudi predsedniki in viditelji držav imajo vsaj eno številko podobno naši, to pa je matična številka. Zavezujem se, da jemljem tudi številke kot pomembne, prav tako kot besede in dejanja.

četrtek, 09. april 2015

99. dan: Pozornost 20

Ko si slabe volje, kličeš po pozornosti, medtem pa, ko si dobre volje je ne potrebuješ, saj si dovolj sam sebi. Prav tako ko si dobre volje, imaš občutek, da vsem ugajaš in te sploh ne zanima kaj drugi mislijo o tebi. To ni preverjeno za večino ljudi, ampak govorim in lastnih izkušenj in opažanj na sebi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da ko sem dobre volje, da ne potrebujem pozornosti, takrat ko sem slabe pa jo. Ko se zavem, da predvidevam, da ko sem dobre volje, da ne potrebujem pozornosti, takrat ko sem slabe pa jo, se ustavim in diham. Zavedam se, da ko sem dobre volje, da lažje premagujem pasti vsakdana, medtem pa ko sem slabe volje pa bi bilo bolje, da bi se osamila in predelala vse probleme, kateri me pestijo, namesto dasilim v družbo iniščem pozornost, katere ne bom dobila, če pa jo že bom, bo drugačna kot jo želim in potrebujem. Zavezujem se, da ko sem slabe volje se osamim in v osami predelam svoje misli, katere so privedle do mojega stanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost, ko sem bila slabe volje. Ko se zavem, da iščem pozornost, ko sem slabe volje, se ustavim in diham. Zavedam se, da ravno, ko sem slabe volje iščem pozornost povsod, saj upam, da se bodo ljudje pogovarjali z mano in me ujčkali po rokah, medtem ko bom jih žalila in poniževala in izsiljevala. Zavezujem se, da se poizkušam izogibati ljudem, ko sem slabe volje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da je moje iskanje pozornosti sedaj, pogojeno s pomanjkanjem pozornosti v mladosti. Ko se zavem, da razmišljam, da je moje iskanje pozornosti sedaj, pogojeno s pomanjkanjem pozornosti v mladosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da to, da mi je v mladosti primanjkovalo pozornosti je samo moje razmišljanje in dojemanje sveta. Zavezujem se, da ne razmišljam o preteklosti in kako potrebujem zaradi pomanjkanja pozornost v mladosti sedaj toliko več pozornosti, ampak živim ta trenutek.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti sestro kot nekaj, kar jemlje pozornost mojih staršev name, namesto da bi to izkoristila in naredila tako, da bi ona in starši imeli pozornost na meni zaradi lepega obnašanja do nje. Ko se zavem, da vidim sestro kot nekaj, kar jemlje pozornost mojih staršev name, namesto da bi to izkoristila in naredila tako, da bi ona in starši imeli pozornost na meni zaradi lepega obnašanja do nje, se ustavim in diham. Zavedam se, da z grdim obnašanjem do sestre sem dobila pozornost starševin sestre, vendar je imel nasprotni učinek, saj so se me začeli izogibati in vedno bolj se posvečati njej, ter vedno manj meni. Zavezujem se, da pozabim preteklost in živim ta trenutek.

sreda, 08. april 2015

98. dan: Pozornost 19

Vedno sem največ pozornosti dobila, ko so ljudje prišli do mene in me prosili, da jim grem pomagati pri takem ali drugačnem delu. Vendar ko se dela, se molči, saj pogovor zmanjšuje hitrost dela, ni časa govoriti, ali pa je preglasen hrup za pogovor. No, včasih pa ravno hrup omogoča pogovor. To delo sem imela vedno najraje, opravljala sem ga pa že ko sem bila mala, to pa je sajenje krompirja s sadilcem. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/verjeti/predvidevati, da mi ljudje dajajo pozornost večinoma takrat, ko me prosijo za pomoč za delo. Ko se zavem, da mislim/verjamem/predvidevam, da mi ljudje dajejo pozornost večinoma takrat, ko me prosijo za pomoč za delo, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi mi posvečali ljudje več pozornosti, če bi bila bolj dostopna, se več družila, šla iz sobe in hiše in tako dalje, tako da sem za to, kriva čisto sama. Zavezujem se, da se bom več družila z ljudmi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se v družbi počutiti osamljena in izvzeta iz pogovora. Ko se zavem, da se v družbi počutim osamljeno in izvzeto iz pogovora, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to samo moje prepričanje in mišlenje in temu ni tako, saj če sem v družbi ne morem biti osamljena. Zavezujem se, da sem sama sebi dovolj in ne potrebujem drugih ljudi okoli sebe, da bi se počutila dobrodošla.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati/verjeti/misliti, da če sem v družbi, da potem se mora najti nekdo, s katerim se lahko pogovarjam, da ne sedim nekje sama, kot kup nesreče. Ko se zavem, da predvidevam/verjamem/mislim, da če sem v družbi, da potem se mora najti nekdo, s katerim se lahko pogovarjam, da ne sedim nekje sama, kot kup nesreče, se ustavim in diham. Zavedam se, da to je moje in samo moje prepričanje in če bi se vzela v roke, se ne vsiljevala ljudem, ampak se pridružila ljudem na pravi način, potem bi me tudi ljudje raje sprejeli medse. Zavezujem se, da ne krivim druge za svoje neuspehe in to, da me ne sprejmejo medse.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila gojiti prepričanje, da sem izvzeta iz pogovora, če se nihče ne pogovarja z mano, da sem osamljena in kup nesreče. Ko se zavem, da gojim prepričanje, da sem izvzeta iz pogovora, če se nihče ne pogovarja z mano, da sem osamljena in kup nesreče, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vse te trditve plod moje domišlije in nimajo nobene veze z realnostjo. Zavezujem se, da spremljam in gledam, kaj se dogaja okoli mene in sem realna pri dajanju ugotovitev.

torek, 07. april 2015

97. dan: Pozornost 18

Bolj ko rešujem mojo željo in potrebo po pozornosti, globlje padam v brezno iz katerega ne vidim izhoda. Imela sem trenutke, ko sem ljudi, kateri bi mi želeli samo dobro dobesedno zajebavala v glavo, jih žalila in poniževala. Vendar sedaj zvečer, sem ponovno dobila eno močno brco od iste osebe, kot decembra, da sem pričela z DIP Lite, sedaj pa se je nekaj prelomilo v meni in nisem mogla zadrževati solz in v trenutku sem se zavedela, da delam narobe. Kaj je povzročilo ta premik ne vem, vendar nič ni bilo kaj konkretnega, kaj bolečega, nobena beseda ali stavek ni bilo grobo. Verjetno se je to zgodilo, ker ne želim po eni strani zgubiti te osebe, po drugi strani pa bi se jo rada znebila, ker se bojim, da se bom preveč navezala na to osebo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti kako nemočna sem, vendar nič narediti za to, da bi se postavila na noge. Ko se zavem, da sem se videla kako nemočna sem, vendar nisem nič naredila za to, da bi se postavila na noge, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi lahko že zjutraj, ko sem videla, da se ne obnašam tako, kot bi se mogla, naredila vse, da bi se spremenila, sebe in moj odnos do drugih. Zavezujem se, da od sedaj naprej, ko vidim, da padam v brezno, se ustavim in diham, ter naredim, da čimprej pridem iz tega brezna z najmanj škode zase in ljudi okoli mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zajebavati ljudi v glavo, jih žaliti in poniževati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti psihično naporna in spravljati v obup druge.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati na ta grob način pozornost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornos izven sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se vsiljevati drugim, ker nisem dobila pozornosti osebe, od katere sem v zadnjem času dobila preveč pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost drugje, ter na grob način in ne v sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me prebudi šele brca od zunaj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me prebudi šele brca določene osebe.

Odpusitm si, da sem sprejela in si dovolila poditi stran to osebo, čeprav jo v resnici ne želim izgubiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila poditi stran to osebo, ker se bojim, da se bom preveč navezala nanjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se grdo obnašati do drugih in sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na vsako besedo, ki mi ni bila všeč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po pozornosti. Ko se zavem, da imam željo po pozornosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da imam veliko željo in potrebo biti v središču pozornosti, ker sem bila vedno izključena iz skupin. Zavezujem se, da lepa beseda lepo mesto najde in na lep način bom lažje našla sogovornika.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da imam željo po pozornosti, ker v mladosti sem bila izključena iz skupin. Ko se zavem, da predvidevam, da imam željo po pozornosti, ker v mladosti sem bila izključena iz skupin, se ustavim in diham. Zavedam se, da za otroka je težko biti sam, vendar to je bilo takrat in okoli mene ni več teh ljudi, pa tudi če so, imajo sedaj drugačno razmišljanje. Zavezujem se, da ne povezujem osamljenost v otroštvu in sedaj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, ko sem se zlomila, planiti v jok. Ko se zavem, da ko sem se zlomila, da bom planila v jok, se ustavim in diham. Zavedam se, da ta jok mogoče v resnici ni pomenil nič slabega, da je bil samo čistilni jok, saj sem po tem joku pomirjena in ponovno stabilna. Zavezujem se, da se opazujem in ko sem na robu solz se umirim z dihanjem.

ponedeljek, 06. april 2015

96 dan: Pozornost 17

Ko si z nekom, lahko tudi samo prijatelj, vendar v kar pogostih stikih se lahko zgodi nekaj, kar sploh ni dobro za osebe, katere tako kot jaz, še niso dovolj čustveno stabilne. Tako se mi pojavlja, da ljudi s katerimi se pogosto in več kot običajno družim, da se na te osebe navežem. Do njih začnem gojiti čustva in postanem nekako odvisna od njihove pozornosti in družbe. Najslabše je, če ta navezanost traja dalj časa in se konča kar v enem trenutku, brez pojasnila. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila preveč, tudi čustveno se navezati na osebe, s katerimi se bolj pogosto družim. Ko se zavem, da se preveč, tudi čustveno navežem na osebe, s katerimi se bolj pogosto družim, se ustavim in diham. Zavedam se, da pogosto druženje z določenimi osebami še ne pomeni, da mi je potrebno ali moram vzpostaviti kakršenkoli odnos, sploh ne čustven. Zavezujem se, da nimam potrebe po navezovanju globljih odnosov z ljudmi, s katerimi se pogosto družim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati, ker sem dobila od osebe premalo pozornosti, ker sem navajena na več njene pozornosti tekom dneva v zadnjem času. Ko se zavem, da reagiram, ker sem dobila od osebe premalo pozornosti, ker sem navajena na več njene pozornosti tekom dneva v zadnjem času, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne bi smela reagirati na pomanjkaje pozonosti na tak način in sicer tako, da sem začela "preklinjati" in delati v nasprotju z njenimi prošnjami, ter nenazadnje jo čisto izriniti z neprimernimi in grobimi besedami od sebe. To sem naredila iz več razlogov, ker se bojim, da bi postala resnično odvisna od druženja s to osebo, ker sem želela več pozornosti te osebe, sem ji hotela nagajati, ter sem želela videti njene reakcije, ki pa jih ni bilo. Torej sem delala eno stvar iz več različnih razlogov, ki so si nasprotujoči. Zavezujem se, da predelam reakcije do neke osebe, preden začnem resnično si delati škodo s kontradiktornimi reakcijami.

nedelja, 05. april 2015

95. dan: Pozornost 16

Ponovno imam tiste dneve, ko sem izredno občutiljiva in kar kličem po pozornosti vsakega in vseh. Pozornost pridobivam tudi na tak način, da izsiljujem s smrtjo, čeprav nimam neke želje ali potrebe po njej. Pred časom sem imela namreč občutek, da sem utrujena in da je smrt rešitev, tokrat pa je smrt samo beseda, katera ima negativen prizvok in je zato zelo dobra za izsiljevanje. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost s tem, da ljudi izsiljujem s smrtjo. Ko se zavem, da iščem pozonost s tem, da ljudi izsiljujem s smrtjo, se ustavim in diham. Zavedam se, da moje izsiljevanje ne pomaga meni ne drugim, temveč samo slabša moj odnos z drugimi. Zavezujem se, da ne iščem pozornost na tak način.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izsiljevati z besedo smrt, katera ima za ljudi negativen prizvok. Ko se zavem, da izsiljujem z besedo smmrt, katera ima za ljudi negativen prizvok, se ustavim in diham. Zavedam se, da glede na to, da sem lansko leto se srečala s toliko smrti, da se mi zdi smrt nekaj normalnega, čeprav sem za temi ljudmi tudi žalovala, vendar sem sprejela s temi smrtmi in že prej, smrt kot del življenja, kot nekaj, kar je del življenja in se ne bojim smrti, saj se kot fizično telo ne bom zavedala, da sem umrla. Zavezujem se, da ne izsiljujem z besedo smrt, če v njeni obembi sama ne čutim nobenih reakcij, opazim pa, da drugi te reakcije imajo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati/verjeti, da se ne bojim smrti. Ko se zavem, da mislim/predvidevam/verjamem, da se ne bojim smrti, se ustavim in diham. Zvedam se, da dokler se pojavi kakršenkoli strah v mojih mislih, da to takrat me je v resnici strah tudi smrti. Ker delam na odstranjevanju svojih strahov s tem delam tudi na odstranjevanju strahu pred smrtjo. Zavezujem se, da delam na tem, da odpravljam svoje strahove.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati/misliti/verjeti, da ima beseda smrt za ljudi negativen prizvok. Ko se zavem, da predvidevam/mislim/verjamem, da ima beseda smrt za ljudi negativen prizvok, se ustavim in diham. Zavedam se, da smrt posamezniki, generacije in cele države jemljejo zelo različno in se nekateri celo veselijo ob smrti bližnjega, saj je šel na lepše ali imajo kako drugačno predstavo glede tega. Zavezujem se, da doličenih stvari ne posplošujem, ker so ljudje zelo različni.

sobota, 04. april 2015

94. dan: Pozornost 15

Večkrat ljudje rečejo, ko ti prinesejo neko darilo, da so prinesli malo pozornost. Ko pogledaš to pozornost, potem ugotoviš, da ni mala, ampak veliko vredno darilo. Kakšna je torej razlika med pozornostjo in darilom in kdaj lahko podarimo pozornost in kdaj darilo, ter ali je med tem sploh razlika ali je ni. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o razliki med darilom in pozornostjo. Ko se zavem, da razmišljam o rezliki med darilom in pozornostjo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je če ti nekdo nekaj podari lahko hkrati darilo in pozornost. Zavezujem se, da ne razmišljam o razliki med darilom in pozornostjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila definirati pozornost kot nekaj manjšega, manj vrednega, nekaj, kar lahko dobiš vsak dan, medtem ko je darilo nekaj večjega, ter se podarja ob praznikih. Ko se zavem, da sem definirala pozornost kot nekaj manjšega, manj vrednega, kar lahko dobiš vsak dan, medtem ko je darilo nekaj večjega, ter se podarja ob praznikih, se ustavim in diham. Zavedam se, da so moje definicije napačne, zato prilagajam definicije iz slovarja:

darílo -a (í) kar je dano komu v last brez plačila: dati, dobiti darilonovoletna darilaporočno darilozmagovalcem so razdelili častne nagrade in praktična darila
// zastar. nagrada: razpisati darila za najboljše delo

medtem ko razlage za pozornost nisem našla. Zavezujem se, da ne uporabljam več besede pozornost za manjša darila.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila narobe si razlagati besedo pozornost in sedaj, ko sem našla razlago, še vedno razmišljati o tej napaki, katere nisem mogla vedeti. Ko se zavem, da si narobe razlagam besedo pozornost in sedaj, ko sem našla razlago, še vedno razmišljam o tej napaki, katere nisem mogla vedeti, se ustavim in diham. Zavedam se, da če nisem gledala v slovar in to preiskovala, da tega nisem mogla vedeti. Zavezujem se, da bo vsem, kar dobim rekla darilo.

petek, 03. april 2015

93. dan: Pozornost 14

Jutri je velika sobota in se nese blagoslovit jedi. Vsako leto sem porinjena, da grem narediti to jaz, ker se nisem uprala in branila, ter sem bila ravno doma. Zadnjih nekaj let mi je bilo zelo neprijetno, saj so dekleta mojih let ali mlajše hodile s fanti ali otroci na ta blagoslov, jaz pa sem bila sama in sem samo čakala da bo vsega skupaj kar najhitreje konec, da sem odšla domov. Niso mi kazali pozornosti, vendar sama sem se počutila, kot da bi me gledali grdo in me opravljali, da kako to, da sem sama in tako dalje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati, da ljudje v cerkvi me opazujejo in gledajo name kot da sem manj vredna, ker sem samska in brez otrok. Ko se zavem, da mislim/predvidevam, da ljudje v cerkvi me opazujejo in gledajo name kot da sem manj vredna, ker sem samska in brez otrok, se ustavim in diham. Zavedam se, da to ni nič nenavadnega, ampak se mi to dogaja zaradi mojih predstav in predsodkov. Zavezujem se, da ne predvidevam kaj mislijo drugi, ker ne morem vedeti kaj mislijo, ker nisem v njihovi glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti predsodke glede samskih oseb, da smo manj vredne kot osebe v paru in z otroci. Ko se zavem, da imam predsodke glede samskih oseb, da smo manj vredne kot osebe v paru in z otroci, se ustavim in diham. Zavedam se, da je na tem planetu različno število moških in žensk in da ne morejo biti vsi poparčkani, ker se pač ne izide. Prav tako samski ljudje ne moremo biti manj vredni, kot ljudje v pari in z otroci, ker pač nekateri se sami odločijo da bodo samski. Težje je ljudem, ki si želimo partnerja, vendar ga ne dobimo, vendar da bi dobili partnerja potrebujemo najprej imeti radi samega sebe, ker šele nato lahko iščemo in zgradimo trdno vezo. Zavezujem se, da se nimam za nekaj manj, ker sem samska.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti/predvidevati/predstavljati, da me vsi ljudje opazujejo, ker hodim pri teh letih sama na blagoslov jedi, ter imam občutek, da se mi posmehujejo zaradi tega in sem zato v središču pozornosti. Ko se zavem, da mislim/predvidevam/si predstavljam, da me vsi ljudje opazujejo, ker hodim pri tehletih sama na blagoslov jedi, ter imam občutek, da se mi posmehujejo zaradi tega in sem zato v središču pozornosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vse te moje predstave samo moje in da me mogoče/verjetno nima zamar, ker imajo vsi svoje težave/probleme/stvari/misli, s katerimi se ukvarjajo pri sebi. Zavezujem se, da ne razmišljam kaj razmišljajo drugi, ker tega ne morem vedeti.