nedelja, 26. november 2017

189. dan: Bog pomagaj

Jah, tako je to. Saj se vsi trudimo, ter ker stvar ne pride do nas v najkrajšem možnem času, se ustavimo in prepustimo, da se dogodi. Vmes tudi pozabimo na tisto stvari. In ne pride. Tudi če molimo k bogu, stvarniku, kličemo angele in svetnike. Spremeni pa se nič ne. Tudi sama kako stvar izpustim, ker ne gre naprej, vendar ves čas delam stvari, ki so povezane z njo in potem se zgodi, da pridem do stvari. In ko pogledam nazaj, sem da sem prišla do želene stvari naredila ogromno in delala ves čas. Najbolj pa so tisti ljudje, ki si nekaj zamislijo, ter samo prosijo nekoga ali nekaj v stvarstvu, da naredi zanje in namesto njih. Žal se njihove želje ne bodo izpolnile. To pa zato, ker za vse kar se ti zgodi ali ne zgodi, si odgovoren sam. In tudi to, da nimaš pri sebi želene stvari, čeprav prosiš zanjo, si si kriv sam. Tako, kot sem jaz prosila za neko stvar in jo dobila šele, ko sem si ji kupila sama.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da se bodo zgodile stvari ali pa bom dobila stvari za katere bom prosila nekoga ali nekaj od zunaj, ter bo naredil zame ali namesto mene. Ko se zavem, da verjamem, da se bodo zgodile stvari ali pa bom dobila stvari za katere bom prosila nekoga ali nekaj od zunaj, ter bo naredil zame ali namesto mene, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bom stvari naredila sama in zaradi sebe, ne bo nič in nihče jih naredil namesto mene. Zavezujem se, da ne razmišljam o pomoči od nobene osebe ali nekoga, ker če ne bom naredila stvari sama zase, ne bo nič in nihče naredil to zame ali namesto mene.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bo vesolje/bog izpolnil moje želje in meni ni za to potrebno narediti čisto nič. Ko se zavem, da verjamem, da bo vesolje/bog izpolnil moje žeje in meni ni za to potrebno narediti čisto nič, se ustavim in diham. Zavedam se, da če sama ne naredim čisto nič, da pridem do želene stvari, te stvari tudi ne bom dobila. Podobno je, ko si želim nekaj, delam pa ravno proti želeni stvari. To je kot si želeti mir, hkrati pa pobijati ljudi. Pač to ne gre skupaj. In ko bom dovolj stabilna, ko bom naredila dovolj, bo mi tudi samo vesolje pomagalo, da pridem hitreje do želene stvari, ali pa bom samo dovolj naredila v povezavi do želene stvari. Zavezujem se, da ko pomislim, da bi imela nekaj, ter začnem prositi stvarstvo, vesolje, boga, se raje ustavim, diham, ter preverim kaj potrebujem, da pridem do želene stvari, ter če je do nje v tem trenutku mogoče priti brez večjih naporov, če ja, super, če ne, pa delam, da v najkrajšem možnem času pridem do te stvari, pa čeprav je najkrajši možni čas nekaj let.

sobota, 25. november 2017

188. dan: Govoriti iz vedenja oziroma izkušenj

Ko vem nekatere stvari, sem nato najpametnejši človek na svetu in nato hočem to znanje deliti z vsemi. Nisem prepričana, ali je stvar resnična ali ne, ali stvar deluje ali ne. Ker vem, moram deliti in pika. Ko pa delam na temu znanju in pridem do ugotovitve, da stvar deluje in nato tudi kako deluje, pa stvari ne delim, ampak delam na stvari, se izboljšujem, ter upam potiho, da bodo tudi drugi ljudje opazili, da se spreminjam in me sami povprašali po načinu, da sem se spremenila.
Ravno zato nisem naklonjena ljudem, ki želijo na vsak način deliti svoje vedenje, ne pa tudi izkušenj, saj to znanje lahko najde vsak na spletu, če ga zanima, vendar da prideš do spoznanja, ali nekaj deluje ali ne, pa potrebuješ čas.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na ljudi, ki prodajajo svoje vedenje, namesto da bi delili svoje izkušnje. Ko se zavem, da reagiram na ljudi, ki prodajajo svoje vedenje, namesto da bi delili svoje izkušnje, se ustavim in diham. Zavedam se, da so različni ljudje na različnih stopnjah dojemanja in sprejemanja sveta in življenja in da glede na to, da vem na kakšni stopnji sem sama, ne smem jih obsojati, saj to ni podporno ne zame ne za njih. Bolje je, da jih podpiram, da delujejo in delajo na sebi, da rastejo, ter sčasoma tudi sami pridejo do spoznanja, da vedenje o neki stvari in govoriti iz izkušenj ni eno in isto in da je delitev izkušenj bolj podporno za vse. Do takrat pa je najbolje za vse, da še naprej delam na sebi, se ne oziram na druge, ter se podpiram. Zavezujem se, da se ne sekiram zaradi ljudi, ki želijo deliti samo vedenje, ker sama delim izkušnje, vendar ravno zaradi izkušenj ne smem obsojati drugih, zato v takih primerih se ustavim, diham in se zavedam sebe in svojega procesa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obsojati druge zaradi tega, ker delijo vedenje, čeprav sem bila še ne dolgo nazaj tudi sama na istem. Ko se zavem, da obsojam druge zaradi tega, ker delijo vedenje, čeprav sem bila še ne dolgo nazaj tudi sama na istem, se ustavim in diham. Zavedam se, da telite vedenja je najlažje, najpreprosteje in najhitrejše. Ni se nam potrebno truditi, niti razumeti nam ni potrebno. Vendar za deliti izkušnje je potrebno delo in znanje in moč, ter je težje, ter ni takega užitka, ko podeliš nekaj, na čemer delaš nekaj dni, tednov, mesecev ali let, ter skušaš prepričati nekoga, da stvar pri tebi deluje. Zato je najlažje iti po najenostavnejši poti. Enostavna pot pa je tudi obsojanje tistih katere imam za nekaj več, ker jaz delam za izkušnje, oni pa pridejo enostavno do vedenja in ga že delijo. Zavezujem se, da ko začnem obsojati nekoga, da deli vedenje, se ustavim in diham, se zavedam, da tudi obsojanje ni dobro in sprejmem osebo, ki deli vedenje, nato jo pričnem podpirat, ter ji namigniti ali povedati, da delitev vedenja ni najbolj podporno, ter bi bilo bolje za vse, da začne z deljenjem izkušenj, ter tudi sama se moram zavedati tega, ter delati na tem, da pridobim vedno znove več in več izkušenj, ki jih lahko podelim.

sobota, 28. oktober 2017

187. dan: Odvisnost - Igranje igric

Vsakdo je že igral igrice na računalniku, telefonu, tablici, preko spleta ali aplikacije. Vendar kdaj je igranje igric odvisnost in kdaj samo razvedrilo? Sama imam obdobja zelo intenzivnega igranja različnih igric. Pred meseci sem jih igrala na tablici, ki je sedaj že nekaj mesecev ugasnjena, sem pa par igric prenesla na telefon in se tam igračkam, ko ne vem kaj bi s seboj. Kot opravičilo podajam, da igram igrice ob katerih je potrebno razmišljat, da treniram možgane. Vendar ali je temu res tako, ali so to samo izgovori, izgovori in še enkrat izgovori.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati ali sem odvisna od igranja igric ali ne. Ko se zavem, da razmišljam, ali sem odvisna od igranja igric ali ne, se ustavim in diham. Zavedam se, da če začenjam razmišljat o tem, ali sem odvisnica ali ne, potem nisem, vendar se zavedam, da igranje igric je v večini mojih primerov samo zguba časa, čeprav se z njimi sproščam. Če bi igrala igrice po cele dneve, vendar se mi ne bi postavilo vprašanje o tem, ali sem odvisna od igranja ali ne, potem bi bil to znak, da sem odvisna. Tako pa se zavedam nevarnosti, da lahko postanem odvisna in tudi vem, da se lahko odvadim od igranja igric preden bo prepozno. Zavezujem se, da pazim na čas, ki ga porabim za igranje igric in namesto igranja igric grem raje v naravo, na sprehod, naredim kaj koristnega zase in okolico.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, da igrice, ki jih igram so dobre, ker z njihovo pomočjo razmigam možgane. Ko se zavem, da iščem izgovore, da igrice, ki jih igram so dobre, ker z njihovo pomočjo razmigam možgane, se ustavim in diham. Zavedam se, da niso samo igrice za razmigavanje možganov oziroma intenzivno razmišljanje, tudi branje in pisanje je. Poleg tega pa se nekatere igrice lahko "igra" oz rešuje tudi na papirju, vendar ker je bilje igrati na mobilni napravi, ker ne porabljamo papirja, ampak elektriko, je skoraj vseeno, saj tudi elektrika trenutno ni najčistejša energija, pa tudi za izdelavo naprave se onesnažuje okolje, vendar se je tukaj potrebno vprašati, kaj povzroča manj škode. Zavezujem se, da ne iščem izgovorov v svoji glavi ali igrati ali ne igric, ampak sem dovolj samostojna, da se zavedam, da preveč igric pripelje do odvisnosti in bolj škodi kot koristi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, če kak dan igram malo več igric, če druge dni in sicer več zaporednih dni jih sploh ne igram in jih ne pogrešam. Ko se zavem, da se sekiram, če kak dan igram malo več igric, če druge dni in sicer več zaporednih dni jih sploh ne igram in jih ne pogrešam, se ustavim in diham. Zavedam se, da igranje igric pri meni je prehodna faza in bolj kot se ne sekiram glede tega, hitreje bo mimo in bom izbrisala igrice tudi iz telefona, ker jih ne bom več potrebovala. Zavezujem se, da se trudim za dovolj gibanja v naravi vsak dan, potem tudi igrice ne bodo problem, ter pazim, da ne igram tiste dni, ko imam več časa za igranje, po cele dneve, ampak grem tudi ven, v naravo in se razmigam.

sobota, 21. oktober 2017

186. dan: Odvisnost - mobilni telefon

Odvisnosti, to je nekaj vsakdanjega v tem času, da se niti ne zavedamo kako smo odvisni od telefona, interneta, avtomobila, hrane, pogovorov, dokler ne izgubimo tega. Nekje sem zasledila, da je večja skrb najstnikov v teh časih, ali imajo dovolj baterije na telefonu, kot ali bodo preživeli, kje in kako bodo dobili hrano in zaposlitev. Tudi sama sem ugotovila, da sem odvisna od telefona, saj ko sem pred časom bila prisiljena biti brez njega, ker sem ga dala na popravilo, sem prvi dan se počutila tako, kot pravijo, da se počutijo narkomani, ko so brez droge. Imela sem odtegnitveni sindrom. Predvidevam, da bi se tako prazno počutilo veliko ljudi, sploh mladih. Sama sem šla preko tega, ter včasih ga si upam pustiti tudi doma in tudi po 8 h ne pogledam nanj. Ni potrebe. Vendar ga še velikokrat vzamem s seboj, saj telefon ni več samo telefon, ampak multifukcijska naprava. Sama največkrat uporabljam fotoaparat. In kdaj je imeti telefon s seboj sprejemljivo in kdaj je bolje, da je doma, če ne že v žepu? Poglejmo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila postati odvisna od telefona in vseh njegovih aplikacij. Ko se zavem, da sem postala odvisna od telefona in vseh njegovih aplikacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da je v teh časih telefon nepogrešljiv, vendar če ga od časa do časa pustimo doma, ne bo ničesar narobe in tudi zgubili se ne bomo na svežem zraku v naravi. Zavezujem se, da zmanjšam uporabo telefona na minimum.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, ker imam telefon preveč po rokah, ker ima toliko "nujno" potrebnih aplikacij. Ko se zavedam, da se sekiram, ker imam telefon preveč po rokah, ker ima toliko "nujno" potrebnih aplikacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da imeti telefon pri sebi, ko grem sama na sprehod, da z njim fotografiram, si preko aplikacije merim hitrost in čas, ali ga imam s seboj v gozdu, da v primeru, da se mi kaj zgodi pokličem domov ni ničesar narobe in se mi ni potrebno sekirati. Večji problem je, ko sem v družbi in namesto da bi se pogovarjala z družbo, raje gledam v telefon in spremljam najnovejše informacije. Zavezujem se, da v družbi ne gledam v telefon in ga ne jemljem iz žepa, razen če fotografiram ali moram pogledati kaj nujnega, kot sta pomet, vreme, ali pa če dobim klic ali sporočilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si predstavljati, da sem nujno odvisna od telefona. Ko se zavem, da si predstavljam, da sem nujno odvisna od telefona, se ustavim in diham. Zavedam se, da včasih nismo imeli telefona in je bila za vsako aplikacijo nova naprava in jih večino nisem imela, ne vem zakaj jo sedaj nujno potrebujem. Res je, da živimo v drugačnem obdobju in okolju, vendar če greš nekam prvič ni narobe, da se izgubimo, čeprav je najenostavnejše imeti navigacijo na telefonu, ki nas pripelje v večini primerov celo na pravi naslov. Težje se je ne zgubiti brez navigacije, samo z zemljevidom v fizični obliki, namreč ljudje ne znamo več brati kažipotov, ter zemljevidov, saj nam navigacija pove vse. Zavezujem se, da si včasih pustim se zgubiti in ne vklopim vedno navigacije in drugih aplikacij od katerih naj bi bila toliko odvisna.

torek, 26. september 2017

185. dan: Služba in delo - Sodelavci

Zelo malo je del, kjer nimaš nobene povezave z ljudmi, sodelavci. Tako je tudi pri meni naneslo, da sem nekaj časa po 8 h na dan z ljudmi, ki se bolj ali manj prenesemo. Sem drugačna, nova, nihče me ne pozna in jaz ne poznam nikogar, vendar se kar hitro pokaže s kom se razumeš bolj in s kom manj. Vendar ali je to, da se bolj ali manj razumeš odvisno od njih ali od tebe? Vidiš v njih res njih, ali vidiš sebe, so tvoje ogledalo.
Imam sodelavca, ki me zelo moti. Je zelo hiter, vendar površen. Spominja me na eno bivšo sodelavko, ki je prav tako kot on bila zelo hitra, vendar površna. Vendar razlika med njima je, da ona je pomivala posodo in površno pomita posoda prinese slab sloves celemu gostišču, tukaj pa pri njemu gredo v smeti samo nekaj kosov izdelkov, ali pa mora začeti ponovno od začetka. Za razliko od njega sem jaz čisto nasprotje. Poizkušam biti kar se da natančna, čeprav mi večkrat ne uspe, ter sem sorazmerno počasna. Zaradi hitrosti se večkrat počutim tudi manj vredna v primerjavi z drugimi.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se primerjati z drugimi, ker sem počasnejša od njih. Ko se zavem, da se primerjam z drugimi, ker sem počasnejša od njih, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo ljudje različno hitri. Določene stvari gredo tudi meni hitro, ker sem jih vadila več let ali pa sem nadarjena zanje. Zato se je brez veze primerjati z drugimi. Zavezujem se, da ko se opazim, da se primerjam z drugimi, se ustavim in ugotovim na kak način se sploh primerjam, ter ali je to sploh pomembno, če ni zadiham, ter grem naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za bolj natančno od drugih. Ko se zavem, da se imam za bolj natančno od drugih, se ustavim in diham. Zavedam se, da imamo vsi svoje pluse in minuse in natančnost je za razliko od hitrosti moj plus in zato je to, kar sem po izobrazbi idealen poklic zame, kjer je potrebno biti natančen, pa tudi ne preveč počasen. Zavezujem se, da se ne primerjam na tak način, da se če nekje vidim nekaj negativnega, takoj premaknem, da v sebi vidim nekaj pozitivnega, ter ko opazim, da se primerjam se ustavim in ugotovim, ali je to primerjanje sploh pomembno in potrebno in če ni zadiham, ter grem naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za inferiorno/superiorno, glede na to s kom se primerjam. Ko se zavem, da se imam za inferiorno/superiorno, glede na to, s kom se primerjam, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi primerjanje ne bo nikoli prineslo nič dobrega. Zavezujem se, da ko se opazim, da sem se začela primerjati, se ustavim in diham in delam ter razmišljam o drugih, pomembnejših stvareh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti slabo mnenje o sodelavcu, ki dela hitro in površno. Ko se zavem, da imam slabo mnenje o sodelavcu, ki dela hitro in površno, se ustavim in diham. Zavedam se, da on je bil pred leti že na tem delovnem mestu nekaj let in je že imel hitrost in znanje. Sedaj je s časom pozabil, vendar bi bil rad še vedno enako hiter. Zato ker hoče biti hiter, dela tudi napake, in motiti se je človeško. Zavezujem se, da ko se zalotim, da razmišljam o njemu, kako je hite in površen, se ustavim, diham in pogledam vase, mogoče pa bi lahko še sama stisnila iz sebe malo več hitrosti, bila prijazna do njega, se ne sekirala, ko mi pobere komade, ki sem si jih prinesla, temveč bila tiho in delala, kot sem slišala pred časom, če si počasen se lahko naučiš, da si hitrejši, lenih ljudi pa ne marajo.

petek, 22. september 2017

184. dan: Izobrazba in delo - Prvi tedni

Nekaj časa imam zaposlitev in sedaj že ugibam, ali jo bom imela še nekaj časa, ali bo konec s pogodbo o zaposlitvi. S koncem meseca se mi namreč poteče pogodba. Vendar v meni se bojujeta dve strani. Želja po ostati zaposlena in napredovati oz zamenjati delovno mesto z mestom, ki si ga bolj želim in naveličanost zaradi zgodnjega vstajanja oziroma nočnega dela.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti naveličana, ker nisem navajena zgodnjega vstajanja oziroma nočnega dela, ter niti dela po 8 h na dan. Ko se zavem, da sem naveličana, ker nisem navajena zgodnjega vstajanja oziroma nočnega dela, ter niti dela po 8 h na dal, se ustavim in diham. Zavedam se, da prvi dnevi, tedni, tudi meseci so najtežji. Potrebno se je uvajati na novo delo, novo delovno mesto, nove sodelavce in biti sorazmerno hiter, kar jaz nisem ravno najbolj hitra. Zato se je najbolje sprijazniti s tem. Zavezujem se, da ko opazim, da sem naveličana in utrujena se ustavim in diham, če sem doma grem počivat, v naravo, naredim nekaj, da zamotim svoje misli, ter izboljšam svoje počutje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti neprijetno, ko pomislim na delo in odhod v službo. Ko se zavem, da se počutim neprijetno, ko pomislim na delo in odhod v službo, se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi to dogaja, ker sem od dela še utrujena in imam nov delovni in bio ritem, ki se bo verjetno kmalu uredil, da ne bo tak problem zgodaj vstajati ali zgodaj iti spat, oziroma pozno, zjutraj iti spat. Vsako delo ima pluse in minuse in pri meni je na račun različnega vstajanja, bom dobila plačo, ki si jo do sedaj nisem uspela še prislužiti kot samostojna podjetnica. Zavezujem se, da ko se začnem počutiti neprijetno ob misli na delo, se ustavim in diham, zavedam se da v zameno za moje delo mi dajo plačilo, zato se trudim po vseh močeh, da mi uspe.

ponedeljek, 28. avgust 2017

183. dan: Služba in delo - Izobrazba

Pridno se uči, saj z diplomo imaš več možnosti, da dobiš dobro službo. Ok, ok, se bom učila, zelo učila. Itak. Zabluzila fax, konec z diplomo. Panika. Kaj sedaj? Najdi službo. Kako? Ne morem, sram me je, ker ljudje okoli mene vedo, da sem študirala, sedaj pa ne morem iskati službe samo za srednješolsko izobrazbo, to je sramota zame.
Ja, in ta sramota je trajala v moji glavi 4 leta in pol in še vedno traja. Naredila sem že velik preskok, vendar še vedno, kaj bodo ljudje, ki me poznajo rekli.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da me bodo ljudje obsojali, ker sem študirala na univerzi, iščem pa delo za srednješolsko izobrazbo. Ko se zavem, da verjamem, da me bodo ljudje obsojali, ker sem študirala, iščem pa delo za srednješolsko izobrazbo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to obsojanje samo v moji glavi, ker se obsojam sama sebe, ker sem želela dokončati študij, vendar sem bila prelena za to. Zavezujem se, da se ne obsojam, ker nisem dokončala študija, ker ljudje okoli mene ne vedo tega, iščem delo, ker ga potrebujem, ne pa da bi jim dokazovala kaj vem in znam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da me bodo ljudje spraševali, zakaj iščem zaposlitev samo za srednješolsko izobrazbo, čeprav sem študirala. Ko se zavem, da verjamem, da me bodo ljudje spraševali, zakaj iščem zaposlitev samo za srednješolsko izobrazbo, čeprav sem študirala, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem edina, ki nisem dokončala študija in čeprav ga nisem dokončala, mi ne bo nihče tega očital, ker ljudi to sploh ne zanima. Zavezujem se, da se končno zavem, da nisem edini človek, ki ni dokončal študija in se ne obremenjujem s tem na način, ki mi škodi, saj nikogar v okolici ne zanima kaj sem po izobrazbi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati, da me bodo bodoči delodajalci gledali čudno, ker imam v življenjepisu napisano, da imam nedokončan študij. Ko se zavem, da se bojim, da me bodo bodoči delodajalci gledali čudno, ker imam v življenjepisu napisano, da imam nedokončan študij, se ustavim in diham. Zavedam se, da delodajalce zanima samo dejanska izobrazba in če potrebujejo nekoga s srednješolsko izobrazbo imam zaradi napisa o nedokončanosti študija večjo možnost zaposlitve, kot če bi imela visoko izobrazbo, ki mi nikjer ne bi prišla prav. Zavezujem se, da se zavedam, da imam poklic, sem sposobna in se hitro učim in prilagajam, vse drugo se bom naučila na delovnem mestu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se omejevati s prepričanjem, da je nedokončan študij nekaj slabega in sem zato se bala napredovati. Ko se zavem, da se omejujem s prepričanjem, da je nedokončan študij nekaj slabega in se zato bojim napredovati, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bi imela v glavi prepričanja, da je to, da nisem dokončala študija nekaj slabega in kaj bodo glede tega rekli drugi, me omejevalo v vsakdanjem življenju, ker sem se trudila delati kot samozaposlena, čeprav mi ni šlo, prošnjo za delo pa me je bilo strah poslati. Zavezujem se, da se ne omejujem v stvareh, ki bi mi lahko pomagale v napredovanju v življenju, sem odprta za nove stvari, se ne bojim stopiti stopnico nižje in tako vzeti "zagon" za vse v življenju, storim stvari, ki se jih bojim, če vem, da mi lahko koristijo in se ne obremenjujem s stvarmi, ki me omejujejo v moji glavi, ker te stvari je najtežje preseči.