193. dan: Utrujenost in reakcije 1

 Včeraj sem govorila o reakcijah na delovnem mestu, ko sem bila utrujena. In ravno utrujenost je ponavadi največji vzrok za naše reakcije. Imamo dve situaciji. V prvi smo utrujeni, v drugi ne in ponavadi se zgodi, da v situaciji v kateri smo utrujeni prej in močneje reagiramo. Vse naše reakcije so energija in preko reakcij jo izgubljamo, čeprav zgleda, da ko smo v reakciji, smo polni energije, ali pozitivne, ali negativne, vendar temu ni tako. Energija je pač energija in če se preveč ukvarjamo z mislimi in reagiramo na misli, smo utrujeni, če reagiramo, smo takrat polni energije, vendar zvečer smo ponovno bolj utrujeno, če delamo se tudi hitro utrudimo. Če pa smo utrujeni od dela, je utrujeno naše fizično telo, zaradi fizičnega dela, ter je poleg prisotna še energija iz reakcij, pa smo nazadnje popolnoma uničeni. Da temu ni tako, moramo ustavljati naše reakcije in umirjati naše misli, takoj, o se pojavijo. Kako lažje je delati, ko se ne sekiraš zaradi nečesa, na kar ne moreš vplivati, ampak samo delaš, ter si miren v sebi, ti misli ne bežijo po glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljat o stvareh na katere nimam vpliva in me to razmišljanje samo ovira pri fizičnem delu in povečuje mojo utrujenost. Ko se zavem, da razmišljam o stvareh na katere nimam vpliva, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem biti prijateljica z vsemi in se bodo ljudje povezali med seboj tako, da bodo pri sebi imeli zaveznike, ki bodo sodelovali. Vse to me pri delu ponavadi najbolj moti, saj si najstarejša in najhitrejša oseba izbere tako osebo, ki je tudi zelo hitra in jaz z novincem ne morem se primerjati z njihovo hitrostjo, vendar če želimo, da delo poteka nemoteno, mora vse potekati zelo hitro in neovirano. O tej nepravični razdelitvi večkrat med samim delom razpravljam s seboj, čeprav vem, da si ne bodo premislili zaradi mojih misli v moji glavi, zato je bolje, da umirim svoje misli in delam kar lahko in kolikor hitro lahko. Zavezujem se, da ko razmišljam o stvareh na katere nimam vpliva, da se vprašam, ali mi to koristi ali ne in če mi ne koristi, ter če ne morem vplivati se umirim, diham in poizkušam pozabiti na vse skupaj, diham, ter se zavem, da to ni nič odvisno od mene, ter delam v miru brez misli v glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna zaradi nepravične porazdelitve dela v skupini. Ko se zavem, da sem jezna zaradi nepravične porazdelitve dela v skupini, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsakemu paše nekaj in da je najbolje se prilagajati drugim in molčati, če vse skupaj seveda ni proti mojim lastnim načelom. Skušam biti kar najmanj konfliktna, čeprav ko več ljudi dela skupaj 8 ur na dan, 5 dni na teden, v treh izmenah, ko je vsak spočit, utrujen, razpoložen ali nerazpoložen, da prihaja do konfliktov in moram biti jaz sama dovolj stabilna, da ne klonim pred njimi in nisem glavni povzročitelj konfliktov. Zavezujem se, da se ne sekiram zaradi tega, če je nekdo raje z drugim, ker tako ali tako moramo vsi kot skupina nazadnje narediti delo, ter če si pomagamo in sodelujemo je rezultat boljši in smo skupaj hitrejši, zato se trudim biti hitra, ne razmišljam, da se ne utrudim preveč in se zaradi istega razloga ne sekiram, ampak samo sem in delam kar moram narediti.

192. dan: Utrujenost in reakcije

Vsak dan je drugačen. In tudi mi vsak dan reagiramo drugače na določene situacije. En dan v podobni situaciji reagiramo tako, v drugi drugače. Ponavadi v službi se vedno v svoji glavi in tudi drugače pritožujem. No, največkrat v svoji glavi. Sem pa danes bila cel dan tiho, delala, se nisem nič pritoževala, naredila kolikor sem lahko, še več kot sem mogla. Samo, da se je premaknilo kam. Nisem najhitrejša, vendar sem vseeno hitrejša od novega, tako, da sem še namesto njega naredila kolikor sem lahko, poimenovala bi ga sodelavec A. In ko sem bila proti koncu službe tako v delu in utrujena od dela in od spraševanja sodelavca A, ali je nekaj že narejeno, ali ne, se je drug sodelavec B obregnil ob to, da sem nekaj naredila sama, čeprav je to timsko delo. Zato me je sodelavec A, ki je bil vpleten je začel me spraševat, zakaj sem se pritožila, čeprav tega nisem naredila in to mu nisem mogla pojasniti. Čeprav se je sodelavec B sam javil, da je to on opazil, mi sodelavec A še vedno ni dal miru, zato sem povzdignila glas in mu povedala, da naj bo popolnoma tiho in naj me ne sprašuje ničesar več, kar je slišal tudi vodja izmene in po možnosti tudi vodja oddelka, ki je prišel tja v tistem trenutku. Sama sem se kmalu pomirila, ter energijo, ki se je razvila ob reakciji porabila za delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila povišati glas na delu, ker se mi ni dalo se pogovarjat z ljudmi in jih prepričevati v nekaj, kar po moje niso hoteli slišati. Ko se zavem, da sem povišala glas na delu, ker se mi ni dalo se pogovarjat z ljudmi in jih prepričevati v nekaj, kar po moje niso hoteli slišati, se ustavim in diham. Zavedam se, da so tako kot jaz tudi oni utrujeni, ter bi radi čimprej končali z delom in odšli domov. Vsak naredi po svojih močeh in to je potrebno spoštovati. Zavedam se, da sama premalo delam na sebi, svoji kondiciji in hitrosti, saj če sem eno uro hitra, potem ostanem brez energije in ne morem več jih loviti. Zato moram delati na sebi in svoji kondiciji in me tako tudi neumestna vprašanja ne bodo motila. Zavezujem se, da če me bodo ljudje spravili ob živce, se z dihanjem umirim, ker s kričanjem bom samo izgubljala energijo in delam dalje, kar moram narediti, ter se z njimi pogovarjam na normalen način, z normalno jakostjo glasu, kolikor je v hrupu mogoče.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila, da me utrujenost in neumestna vprašanja in pripombe vržejo iz tira. Ko se zavem, da me utrujenost in neumestna vprašanja in pripombe vržejo iz tira, se ustavim in diham. Zavedam se, da utrujeni ljudje so bolj konfliktni oziroma zaradi utrujenosti hitreje pride do konfliktov. Ugotovila sem, da lahko mi gre vse narobe, vendar če uspem kontrolirati, gre to lahko dolgo časa dalje, če pa se vmes nekdo umeša, me vpraša kaj, karkoli, se ves moj sistem poruši in pride do konfliktov in vsa nabrana energija eksplodira. Prav zato, ker se tega zavedam, moram še toliko bolj paziti na svoje reakcije in delati na sebi. Zavezujem se, da se poizkušam zadrževati, čeprav me sprašujejo nepotrebne stvari, če sem utrujena, ali pa me zajebavajo namenoma, da se umirim, diham in jih odmislim, ter delam svoje, kar lahko in kolikor lahko oz nadaljujem z delom, ki ga počnem.