161. dan: Javno nastopanje

Nikoli ni bilo mi težko nastopat pred razredom, res me je bilo strah recitirat pesmice, ampak ne zaradi nastopa samega, ampak da bi se zmotila. Prav tako sem nastopala, govorila po mikrofonu, pa tudi sama intervjuvala ljudi. Ni bilo problema. Tudi kuharske delavnice sem že imela, ni bilo problema govoriti in poučevati ljudi. Vendar sedaj me čaka nekaj drugačnega. Nastopala bom sama pred večjo množico ljudi, pripravljala jed, govorila o drugih jedeh in še kaj se bo našlo. Najbolj strah me je tega, da publiki ne bom dovolj zanimiva, ter bodo pobegnili iz prizorišča, da jih bo ogromno, ter ne bom imela dovolj izdelka, ter da bom morala govoriti po mikrofonu, saj že dolgo nisem govorila in ne vem kako bo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred dogodkom, ker ne vem kaj se bo tam dogajalo. Ko se zavem, da imam strah pred dogodkom, ker ne vem kaj se bo dogajalo, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče, ki nekaj dela prvič ne ve kaj in kako bo, vendar če zaupa vase, da bo vse dobro, potem tudi bo. Prav tako je najbolje, da jaz delam po svojih najboljših močeh in če kaj ni tako, kot bi moralo biti, če je kaj narobe, se ne sekiram, ampak izpeljem po najboljših močeh. Zavezujem se, da se ne sekiram po nepotrebnem in delam na način, ki je najboljši, se prilagajam drugim, vendar sem še vedno jaz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati kako bo vse skupaj izpadlo in ali sem dovolj dobra, da imam tako predavanje/ delavnico. Ko se zavem, da se bojim, kako bo vse skupaj izpadlo in ali sem dovolj dobra, da imam tako predavanje/ delavnico, se ustavim in diham. Zavedam se, da jaz sama vem in znam največ o stvari o kateri nameravam govoriti, saj se stvari posvečam in jo raziskujem. Tudi drugi mogoče vedo veliko o tej temi, vendar ne čisto o tem o čemer bom predavala sama, zato je strah odveč. Zavezujem se, da je strah odveč, saj o stvari o kateri predavam imam več znanja kot poslušalci, ter kar povem je za njih nekaj novega, če ugotovim, da ima nekdo več znanja, ga povprašam po njegovem znanju in naredim prijetno za vse, vendar osebe ne izkoristim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred govorom veliki skupin. Ko se zavem, da me je strah imeti govor pred veliko skupino, se ustavim in diham. Zavedam se, da velika skupina ljudi pomeni več poslušalcev, torej več ljudi, ki mi lahko omogočijo posel. Poleg tega je govoriti enemu človeku, dvema, desetim, petdesetim ali stotim enako. Poveš, kar veš in znaš in kar predvidevaš, da morajo slišati, kar je dobro, da slišijo. Če jih zanima še kaj drugega vprašajo, ter če ne veš odgovora rečeš preprosto, da ne veš, če veš, odgovoriš. Zavezujem se, da pred nastopom se umirim s pomočjo dihanja, se že doma pripravim vsaj približno kaj bom povedala, ter govorim sproščeno in tisto kaj moram povedati, kar je dobro da povem, ter odgovorim na njihova vprašanja, ter se ne oziram na število poslušalcev, saj ni pomembno ali govorim enemu ali več, če pa je še vedno prisoten strah, se fokusiram na enega udeleženca in govorim samo njemu, saj drugače poizkušam z očmi zajeti celo dvorano, vse poslušalce.

160. dan: Iskanje trenutka

Zelo rada fotografiram, ter iščem zanimive motive, trenutke. Vendar zakaj jih iskati, če je vsak trenutek tisti pravi. Zakaj iskati motive, zakaj preprosto ne biti? Večino dni v zadnjem času prespim, sem v hiši. Ven me spravijo sonce, misel, da moram nabrati, pospraviti zelišča in začimbe in čudoviti motivi. Nanašam se na to. Živim za take trenutke, to je vse kar imam. Vsi ostali načrti so samo v glavi, so ideje, zamisli, nekaj kar se nazadnje ne realizira. Vendar tako življenje ni dobro za nikogar. Počasi pride slabo počutje, bolezni, depresija in potem se človek vrti v začaranem krogu, ter ne vidi izhoda, ne ve kje je začetek in kje konec.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati razloge za aktivnost v naravi, odhod iz hiše, Ko se zavem, da iščem razloge za aktivnosti v naravi, odhod iz hiše, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolj kot razloge iščem izgovore kako ne iti ven, kako ne iti od doma, kako poležavati doma. To tako eno kot drugo ni dobro, saj ni tisto, kar si resnično želim. Ne poslušam sebe, svojega telesa, se mu ne prilagajam. Delam tako, kot mislim, da je najboljše zame, čeprav ni. Najboljše zame je, da grem vsak dan na sprehod, brez vzroka, brez izgovorov in samo hodim, sem v trenutku in uživam v vdihu in izdihu svežega zraka. Zavezujem se, da sem si uredila svoje življenje in sem aktivna in skrbim za svoje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, da mi le ne bi bilo treba iti iz hiše, ter delati nekaj na sebi in zase. Ko se zavem, da iščem izgovore, da mi le ne bi bilo treba iti iz hiše, ter delati nekaj na sebi in zase, se ustavim in diham. Zavedam se, da me nihče ne bo spravil v red, če se ne bom sama, nihče drug ne bo živel v mojem telesu, zato moram narediti ga primernega za vse preizkušnje, skozi katere bom še šla. Zavezujem se, da skrbim zase, za svoje telo in poslušam svoje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne izpeljati vseh idej in načrtov tudi v realnem življenju, saj najlažje si jih je  zamisliti, ter nato pozabiti nanje. Ko se zavem, da ne izpeljem vseh idej in načtov tudi v realnem življenju, saj najlažje si jih je zamisliti, ter nato pozabiti nanje, se ustavim in diham. Zavedam se, da iščem bližnjice, ki pa mi ne pomagajo, ampak se samo počutim boljše, ker sem kao nekaj naredila, v resnici pa nisem. Razmišljanje o neki stvari, ter je nato ne spraviti v realno obliko je nepotrebna izguba časa, ter energije. Najbolje je, da preneham si delati velikih načrtov za prihodnost, si zamišljati ideje in projekte, ter raje izpeljem en in en projekt od začetka do konca, no če se prekriva ideja, lahko tudi dva ali več. Vendar se moram premakniti, ne pa samo razmišljati o eni stvari, ker razmišljanje me ne bo obogatilo. Zavezujem se, da če si zamislim en projet, če je v moji moči, ga izpeljem od začetka do konca, ter nato nadaljujem z drugim projektom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati trenutek, ki je zdavnaj spolzel mi skozi prste, ter ga ujeti v fotografijo, vendar fotografija je le barva, odtenki, trenutek pa je izgubljen za vedno. Ko se zavem, da iščem trenutek, ki je zdavnaj spolzel mi skozi prste, ter ga ujeti v fotografijo, vendar fotografija je le barva, odtenki, trenutek pa je izgubljen za vedno, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak vzgih in izdih je dolg trenutek, dva, več. Ko se ne posvečam dihanju, ko se ga ne zavedam, ter se raje posvečam razmišljanju, takrat izgubljam dragocen čas, trenutke. Da, lepo je zamrzniti trenutek, vendar nikoli ni ta trenutek tak, kot je v resnici, saj na fotografiji so samo barve, ki tebi nekaj pomenijo, se drugim zdijo lepe, to pa je vse. Če z nekom, ki ni bil tam v tistem trenutku, se mu zdi trenutek, fotografija lepa, umetniška, grda, navadna, to pa je tudi vse, ocenjuje fotografijo, ne pa trenutka. Ne, to ne pomeni, da je prepovedano fotografirati, vendar iskati trenutke ni potrebno, trenutki pridejo in gredo, eden za drugim, še prehitro, ni si potrebno zapomniti vseh skozi fotografijo, bolje je živeti te trenutke. Fotografija je po eni strani nevarna zame, saj se nanašam nanjo, po drugi strani pa je podporna zame, saj me spravi iz hiše, grem v naravo, se premikam, vidim in doživim lepoto trenutka, ki ga v hiši ne bi, vendar ni mi potrebno biti odvisna od fotografije, jaz moram voditi življenje, ne življenje mene. Zavezujem se, da se ne zanašam preveč na fotografijo kot mojo podporo in živim tudi brez nje v polnosti, fotografija pa ostaja moj hobi, razvedrilo, dodatek, to pa zato, ker me veseli, rada fotografiram, uživam v fotografiji in se tudi na tak način izražam.