V srednji šoli sem veliko pisala in sicer pesmi. Pisala sem jih v zvezek, ter napisala tudi po več pesmi v kratkem času. Ko sem dobila "navdih" je samo vrelo iz mene. Ti zvezki s pesmimi so neke vrste moj dnevnik in je v pesmih bilo prav lepo videti moje razpoloženje, večinoma slabo, z mislijo po smti, žalosti in osamljenosti. Vendar saj pišem sedaj pa bloge, tudi v blogih je zaznati moje razpoloženje, vendar razlika med pesmimi in blogi je ta, da pesmi nisem objavljala javno, in jih nisem dala drugim ljudem za brat in ocenit, razen parim, za katere sem vedela, da bodo dali konstruktivno mnenje, in me prej okurcali, kot pa pohvalili. Vendar čez čas sem te pesmi tudi javno v blogu, na FB in nenazadnje na Pesem.si tudi objavila. Kaj se je spremenilo? Sem postala biti odvisna od mnenj drugih?
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost s tem, ko ponudim svoje bloge in pesmi in druge objave v branje drugim. Ko se zavem, da iščem pozornost s tem, da ponudim svoje bloge in pesmi in druge objave vbranje drugim, se ustavim in diham. Zavedam se, da pozornost iščem na različne načine. Eni so zelo vsiljivi, in sicer tako, da se zdim še sama sebi tečna, drugi pa tako prefinjeni, da jih niti sama ne opazim in se jih ne zavedam. Zavezujem se, da prekinim z iskanjem pozornosti, ko ugotovim, da jo iščem.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila postati odvisna od mnenj drugih, ter skoraj ne znam več živeti brez njih. Ko se zavem, da sem postala odvisna od mnenj drugih, ter skoraj ne znam več živeti brez njih, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to samo in edino moj problem, ki ga moram rešiti sama in to sorazmerno hitro, prej kot v enem letu. Zavezujem se, da bom delala na odkritju problema, zakaj sem odvisna od mnenj drugih.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila z notranjo močjo, postajati vedno bolj šibka in odvisna od drugih. Ko se zavem, da z notranjo močjo, postajam vedno bolj šibka in odvisna od drugih, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem pričela kazati drugim svoje izdelke z začetkom bolezni meni bližnje osebe. Ker ta bolezen povzoči izgubo spomina, tej osebi skrivajo denar, ter pri nas sem bila tega seveda kriva jaz. Zaradi tega sem dobila občutek, da sem psihično stabilnejša, vendar sem vse probleme zadrževala v sebi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zadrževati vse togobe in probleme v sebi, ter se pred drugimi postavit močna tako, da sem drugim kazala svoje izdelke, na katere sem ponosna. Ko se zavem, da zadržujem vse tegobe in probleme v sebi, ter se pred drugimi postavljam močna tako, da sem drugim kazala svoje izdelke, na katere sem ponosna. Zavedam se, da vsakdo rešuje svoje probleme drugače. sama sem jih zadrževala v sebi in jih poizkušala reševati na svoj način, kateri se mi je zdel v danem trenutku najboljši. Zavezujem se, da bom probleme reševala, ne pa jih zadrževala v sebi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kriviti druge za moje probleme, za katere sem kriva sama. Ko se zavem, da krivim druge za moje probleme, za katere sem kriva sama, se ustavim in diham. Zavedam se, da moji problemi so samo moji in edino sama jih lahko rešim. Zavezujem se, da svoje probleme resujem sama.
Ni komentarjev:
Objavite komentar