Zadnjič sem pisala o strahu pred bolečino, ter to povezala s strahom pred višino. Danes sem zaradi tega uspela parkrat iti go in dol po 4m visoki lestvi, kar je zame velik uspeh, ker je ponavadi zame 2m nad tlemi že velik podvig. Ko sem tako hodila gor in dol po lestvi. Da, nisem šla samo enkrat, ampak večkrat in to brez strahu, no z manjšim nelagodjem, ker sem nekako premagala samo sebe. Ko sem šla že tretjič ali četrtič gor po lestvi sem bila že tako prepričana vase, da sem razmišljala že o drugih stvareh, bila hitra in nepozorna. Ko sem z lestve stopila na balkon, ter bila trdno na tleh, sem z roko zamahnila, tako, da se mi je ura, katero nosim, ter je pašček scela, zataknila in sem pričela leteti proti zidu. Z glavo sem se udarila ob zid, ujela pa sem se ob punto, to je debelejša lesena palica, ki drži desko na kateri je preklada, to je tisti beton nad vrati in okni. Bolečina ni bila prehuda, vendar ponovno se je vame naselil strah. Po tej nezgodi mi je uspelo priti dol, vendar ko sem morala naslednjič gor je bilo že huje, čeprav sem se prepričevala, da se mi je to zgodilo samo zato, ker sem bila prehitra in nepazljiva. Največji problem je bilo iti dol, saj mi prvi poizkus ni uspel, vendar mi je v drugem, vendar šele potem, ko sem naredila samoodpuščanje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti ponoven strah pred višino zaradi te nesreče. Ko se zavem, da imam ponoven strah pred višino zaradi te nesreče, se ustavim in diham. Zavedam se, da ta nesreča je bila samo opozorilo, da naj bom previdnejša, pazlivejša, ne hitim, razmišljam to kar počnem, ter ne ogrožam sebe. Zavezujem se, da sem previdnejša in pazim nase, če se bojim višine ali ne.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obuditi spomine in povezati to nesrečo s podobno nesrečo iz osnovne šole zaradi katere me je pričelo biti strah višine. Ko se zavem, da obujam spomine in povezovati to nesrečo s podobno nesrečo iz osnovne šole zaradi katere me je pričelo biti strah višine, se ustavim in diham. Zavedam se, da se nesreči razlikujeta v tem, da sem takrat padla v nezavest in imela pretres možganov. Takrat sem stala na debelejši vrvi, ki je bila spodaj zavezana v vozel, ter me je sošolka porinila, sama pa sem se udarila v leseno oblogo, ki je bila na zidu. Ob udarcu sem padla na tla, ter zgubila zavest, kasneje pa sem bruhala, kar je znak pretresa možganov. Tudi tokrat mi je bilo rahlo slabo, zato sem takoj pomislila na tisto nesrečo. Zavezujem se, da če se mi zgodi nek dogodek, ki ga povežem s preteklostjo, predelam oba dogodka.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila povezovati slabost, po udarcu z glavo kam, s pretresom možganov. Ko se zavem, da povezujem slabost, po udarcu z glavo kam, s pretresom možganov, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav se z glavo zaletiš kam, ter ti je rahlo slabo, ali pa si to samo domišljaš, da to še ne more biti pretres možganov. Če pa bi slučajo bil udarec zelo močan in bi prišlo do bruhanja pa je dobro obiskati zdravnika. Zavezujem se, da ne povezujem vsako najmanjšo slabost po tistem, ko sem se kam udarila z glavo s pretresom možganov.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o drugih stvareh in ne o tem kar počnem. Ko se zavem, da azmišljam o drugih stvareh in ne o tem kar počnem, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi bila pazljiva in bi razmišljala o tem kako hodim po lestvi in kaj počnem, da do tega ne bi prišlo. Zavezujem se, da se posvetim temu kar počnem.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila opletati z roko po zraku. Ko se zavem, da opletam z roko po zraku, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bi opletala z roko po zraku ozioma imela hitrih gibov z roko, da do tega ne bi prišlo. Poleg tega je bila na roku še ura, na lestvi pa stvar, ob katero se je ura zataknila in se odprla. Če bi bila počasnejša, do tega ne bi moglo priti. Zavezujem se, da se ne gibljem prehitro in ne opletam z rokami po zraku če ni potrebno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar