"Joj kako sem meni danes nič ne da. Najbolje je, da cel dan ostanem v postelji in ne naredim ničesar." Takšni in podobni izgovori so večkrat na mojem seznamu. Prav tako se znajdejo gor "ne znam", "ne zmorem", "nočem",.... Tako obožujem iskati izgovore, samo da mi ne bi bilo potrebno narediti nekaj, kaj mi v tistem trenutku ne paše. Vendar tudi iskanje izgovorov te utrudi in mogoče porabim več časa, da jih najdem, kot potrebujem časa, da naredim kakšno preprosto delo. Ta lenoba in iskanje izgovorov pa je kriva tudi, da ne pospravim stvari za sabo, ampak dajem vse na en kup in to tam, kamor ne spada.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore. Z iskanjem izgovorov izgubljam čas in energijo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti lena. Če ne takoj, enkrat bom morala narediti določeno delo in če ne delam ter počivam, ima takrat um žurko in prevlada nad telesom. Pa še če lenarim sem na izgubi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se izgovarjati, da ne bi naredila nekega dela. S časom sem ugotovila, da če nekaj ne znaš, da te domači ne silijo, da narediš tisto stvar, zato je v večini moj izgovor "ne znam", čeprav znam, vendar se nočem potruditi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti "ne znam", "ne zmorem", "nočem" in druge podobne besede in besedne zveze. To je čisto otročje.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se izgovarjati, saj sem bila to navajena kot obrambni mehanizem, saj nisem znala postaviti meje, da bi ljudje okoli mene vedeli do kje smejo in kje ne. Res je, da otroci staršem ne smejo postavljati mej, vendar če gre kaj predaleč in za vse rečeš ja, čeprav to ni dobro zame, potem pridejo samo izgovori v poštev.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bati se ljudi, ki so povezani z mano imajo malo več denarja in zato tudi malo več moči, sploh nad mano, ker sama nimam denarja, saj mislim, da če se jim bom zamerila, da bom ostala brez strehe nad glavo in brez denarja.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da sem tako malo vredna, da če ostanem brez strehe nad glavo in denarja, da ne bi preživela. Res bi bilo težko prvi mesec, vendar bi preživela, ter postala še boljša kot sem, vendar v meni je še vedno strah pred izgubo. Bojim se biti sama, osamljena in zapuščena.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da če me vržejo iz hiše, da je to zato, ker me ne marajo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati biti sama, osamljena in zapuščena. Med toliko ljudmi, kolikor jih je na tem planetu človek ne more biti osamljen in slej ko prej najde nekoga, ki mu pomaga, če si le človek želi pomagati sam.
Zavezujem se, da ne iščem izgovorov in naredim vse, kar je v moji moči dovolj hitro, da ne zgubljam energije in časa, ter se ne sekiram za mnenja drugih, bo kar bo, je kar je.
Ni komentarjev:
Objavite komentar