sreda, 23. marec 2016

149. dan: Od prpe do novinarke

Bilo je nekoč, ko je vedno moral z mano hoditi kdo, ker sem se bala. Ker pa je bil ta nekdo z mano, sem želela, da je govoril v mojem imenu, ko je bilo potrebno kaj urediti. Strah, nezaupanje vase, nepijetno počutje, strah pred osramotitvijo, strah pred delanjem napak. Da, vse to me je omejevalo, tiščalo, dušilo. In kaj delam sedaj? Druge "maltretiram" z vprašanji in se javno izpostavljam kot pisec blogov in kot novinarka za lokalni spletni portal, za katerega pišem članke. No, če hočem napisati članke, moram tudi intervjuvati ljudi. In to postane čisto preprosto, ko si zaupaš. In kako si začneš zaupati, tako da se sprejmeš, se imaš rad, ter vidiš stvari v realni luči. Če nekaj delaš, narediš napako, večja verjetnost, da narediš napako pa je, če delaš prvič. Ljudje so na okencih uradnih ustanov tudi zato, da ti pomagajo, ne samo da kot je splošno razširjeno mnenje spijo in vlečejo bajne plače, ampak to je že druga tema. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti strah tudi tam, kjer ga ni. Ko se zavem, da vidim strah tudi tam, kjer ga ni, se ustavim in diham. Zavedam se, da se ni potrebno bati ljudi, ki so nekje po uradni dolžnosti, ter greš k njim, ker počno določeno delo. Prav tako se ni potrebno bati ljudi, ki jim moram nekaj vprašati, saj če si prijazen do njih, ter iskren, sotudi drugi taki do tebe. Ko sem nazadnje intervjuvala neko osebo o neki nepotrjeni stvari, sem prvo razčistila z njim točko, če gre to lahko sploh v javnost. Če si transparenten in pošten do drugih, bodo tudi drugi pošteni do tebe in ti bodo zaupali in strah po napakah in neuspehu in slabih mnenjih je odveč. Zavezujem se, da gledam na stvari realno in da vem, da je strah odveč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se neprijetno počutiti in imeti strah pred osramotitivijo in delanjem napak, ter nezaupanjem vase. Ko se zavem, da se neprijetno počutim in imam strah pred osamotitvijo in delanjem napak, ter nezaupanjem vase, se ustavim in diham. Zavedam se, da je sram nekaj, kar je v moji glavi, nekaj kar ni v skladu z mojimi prepričanji, nekaj kar je zame napačno če naredim. Ker sem v strahu, se počutim neprijetno, da bi naredila napako, ter ker ne zaupam vase, potem naredim več napak, kot bi jih, če bi zaupala vase in ne bi imela strahu pred delanjem napak. Saj ni nujno, da če se naredi nekaj, kar je v naših prepričanjih napaka, da je napaka tudi za druge. Zavezujem se, da vedno verjamem vase in v svoje sposobnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati stika z ljudmi, biti to kar sem, verjeti vase in si zaupati. Ko se zavem, da se bojim stika z ljudmi, biti to kar sem, verjeti vase in si zaupati, se ustavim in diham. Zavedam se, da je vse to pomembno za funkcioniranje v okolju okoli nas. Če ne verjameš vase in si ne zaupaš, potem to opazijo tudi drugi in nimaš toliko možnosti za konkuriranje z drugimi. Če delaš nekaj, kar te veseli in zaupaš v svoje delo, potem je večja možnost, da te opazijo in lahko vse skupaj nadgrajuješ in uspeš. Vendar bistvo je da se imaš rad, da si zaupaš, da si upaš stopiti do sočloveka in ga prostiti za pomoč in nasvet. Zavezujem se, da sem to kar sem, si zaupam, verjamem vase in če se mi kdaj ustavi, ter se počutim nelagodno, se ustavim, diham in ugotovim kje je problem in ga predelam. 

petek, 4. marec 2016

148. dan: Fizično delo, ki ga ne maram

Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Od nekdaj sem govorila, da mi kvačkanje in štrikanje ne gre od rok, da nimam talenta za to, da imam raje kuhanje. Saj sem se nekaj trudila poizkusiti, vendar mi nikoli ni uspelo kaj spraviti skupaj, zato sem se temu raje izogibala. Me je pa včeraj, ko sem bila v trgovini nekaj prijelo in sem si kupila volno in kvačke, ter poizkušam nekaj ustvarjati. Ker volna za učenje ni ravno prava, sem se odločila, da raje najdem doma kako drugačno in se učim ustvarjati.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da nekaj ne znam, čeprav se niti poglobila nisem, da bi se naučila. Ko se zavem, da verjamem, da nekaj ne znam, čepav se niti poglobim ne, da bi se naučila, se ustavim in diham. Zavedam se, da delati zaključke na podlagi nekih prepričanj v glavi, ne da bi poizkusila kaj narediti, ustvariti. Zavezujem se, da ne delam zaključke, ali nekaj znam oz zmorem na podlagi želja, ali prepričanj v glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ne znam štrikati in kvačkati in se tega ne bom nikoli naučila. Ko se zavem, da verjamem, da ne znam štrikati in kvačkati in se tega ne bom nikoli naučila, se ustavim in diham. Zavedam se, da če nekaj trdiš, ker ti trenutno ne paše narediti, da ne znaš, potem v resnici niti ne veš, ali znaš ali ne, ampak je to samo tvoje prepričanje. Ko se odločiš in poizkusišnekaj narediti, potem šele veš, ali znaš ali ne, tako da ugotoviš, ali ti je to, kar si poizkusil uspelo narediti ali ne. Zavezujem se, da preden iščem izgovore o tem, da ne znam nekaj narediti, vsaj poizkusim to narediti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti, da nekaj ne znam, kot izgovor, da ne naredim tistega, kar me prosijo da naredim. Ko se zavem, da govorim, da nekaj ne znam, kot izgovor, da ne naredim tistega, kar me prosijo da naredim, se ustavim in diham. Zavedam se, da iskati izgovora v neznanju je nekaj najbolj imaginarnega, nekaj kar ne pade na plodna tla, saj nihče ni od rojstva vse znal, vendar je s prakso in ponavljanjem in učenjem prišel do znanja in prakse in sedaj zna. Velikokrat se zgodi, da neko stvar znam narediti, vendar raje rečem, da ne znam, kot pa da bi naredila, to pa zato, ker mi ne uspe najbolje ali pa ni meni ljubo opravilo. Zavezujem se, da bom naredila vse, za kar me prosijo in ne bom iskala izgovorov v neznanju, ker če nekaj ne znaš se lahko naučiš.