sreda, 17. februar 2016

147. dan: Denar

Vsakič ko pogovor pride do teme denar zmrznem. Ne morem in ne morem govoriti o tej temi. Imam občutek, da ga ne potrebujem, vendar brez njega se ne da živeti, ne v tem sistemu. Zaradi tega sem tudi slabe volje in depresivna, tako kot veliko ljudi, kateri nimajo denarja, saj je pomanjkanje denarja, izguba službe in podobne stvari povezane z denarjem med glavnimi vzroki za depresijo. Čeprav denar ni ničesar več kot papir na katerega je natisnjena številka, mu dajemo prevelik pomen. Kako pa naj, saj je vse to nujno, ker vsi, no večina zahteva od nas ta papir, da nam nudi svoje usluge, ter tudi država ga ima rada, ter nam ga pobere vedno več. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da je vse pogojeno z denarjem, čeprav so najboljše stvari in največje stvari neodvisne od njega, to pa so gibanje, narava, zrak, ptice, sonce in še veliko stvar, res pa je, da je lepih stvari vedno manj ravno zaradi denarja in pohlepa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da denar je manj vreden zaradi nekaterih ljudi, ki so preveč pohlepni, vendar je večina na nek način preveč pohlepna, večina si želi več, kot potrebuje, tudi jaz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da če imaš denar, da si lahko vse privoščiš, če nimaš denarja pa si ne moreš ničesar privoščiti, vendar tudi denar ne more kupiti vsega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da če ni rednih prilivov denarja, to če si brez dela, te ne plačujejo, nimaš dovolj posla, da je konec sveta in ne moreš preživeti, vendar si lahko veliko pridelaš doma, vzgojiš sam hrano, vendar vseeno nimaš denarja za državo, ki hoče več in več, ter zato si vedno slabše volje in izgubljaš voljo do druženja, življenja in padeš v depresijo in nimaš niti volje iskati dela in posla in se ti nič ne da in je vedno slabše in slabše.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si želeti, da bi bil svet brez denarja, vendar si hkrati ne morem predstavljati kako bi ta svet deloval, ker vse deluje na dolgu, na minusu, kdo je komu kaj dolžan in kdo je bolj v minusu in zakreditiran, čeprav tega ne bi bilo, če bi uvedli drugačne valute, drugačen način prodaje in kupovanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred bogatejšimi, saj imam občutek, da imajo premoč nad menoj, vendar tudi bogati se bojijo bogatejših, ter bolj ko so bogati, več denarja si želijo in upajo, da bodo dobili vedno več in več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dopustiti, da se vse to dogaja, ker dovoljujem njihovo početje, tako da kupujem, prodajam, da volim oz ne volim posameznikov, ki se bojijo ljudi nad sabo, ker imajo več denarja, dopuščam, da nisem eno bitje, ki ima en glas, ki je pomemben, dopuščam, da me ustrahujejo in ukazujejo preko papirja, ki mu pravijo denar, dopuščam, da upravljajo z mojim življenjem, ter se ne postavim zase, tako da se zavem, da sem tudi jaz odgovorna za svet kakršen je, ter tudi jaz sem lahko en delček k spremembi sveta na bolje.

Zavezujem se, da sem aktivna, da me ni strah zaslužiti denar, ker denar še vedno poganja svet, ni me strah govoriti o denarju in me prositi in zahtevati, da me plačajo za moje delo, ker vsako delo, ki je pošteno je delo, ter če ne bo valuta čas, do takrat bomo delali za denar in se ga ne bom bala in se ga ne bom oklepala, potrebujem ga za preživetje in dostojno življenje.

četrtek, 11. februar 2016

146. dan: Sprejemanje sebe- telo

Ko pomislim nase, na svoje telo, vidim brezoblično gmoto špeha, ki se kotali okoli. S kratkimi lasmi sem isto čudna, kot prej z dolgimi, samo sedaj jih ne morem dati v rep, da imam mir, ampak mi štrlijo po svoje. Prav tako kot lasje, mi štrlijo tudi zobje. Da ne pogledam pod kolena, kjer imam prav lepo zvite noge. Ja, ena redkih žensk s kirivimi nogami. In pol naj hodim damsko, ja itak. Bolje kot gozdar, kakor mi pravijo domači, kot pa da se afnam po damsko. Mah, saj ne hodim, bl se kotalim. In edina stvar na mojmu telesu, ki mi je všeč, je začuda barva mojih oči, ker naj bi bila edinstvena. Japajade. No, saj prsi tudi niso tako slabe, mi je všeč velikost, samo kaj ko niso v razmerju z mojim telesom. Pač ne morem pomagat, če sem žoga, ki se kotali po gozdarsko, namesto, da bi se elegantno, kot kaka dama hodila.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se videti kot brezolična gmota špeha.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se videti kot debelo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se videti debelo, ker ima velik trebuh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se videti debelo, ker imam veliko rit.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se videti debelo, ker imam močna stegna. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se videti debelo, ker imam XXL konfekcijsko številko.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se videti debelo, ker imam podbradek.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se videti debelo, ker obraz zgleda okrogel in napihnjen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se slabo počutiti, ker imam strije in celulit pri mojih letih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se slabo počutiti, ker nimam dolgih in bleščečih in gostih las.

Odpustim si, da sem sprejeal in si dovolila se slabo počutiti, ko v laseh opazim siv las, katerega moram takoj odstraniti, čeprav to v mojih letih in pri genih, kakršne imam ni nič čudno, vendar se želim počutiti mlada, videti mlada.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se slabo počutiti, ker so v filmih in revijah ženske, ki imajo goste lase, jaz pa jih nimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se slabo počutiti, ker imam prepričanje, da ženske z dolgimi lasmi ali vsaj ženstveno frizuro so ženstvene, ostale pa ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se slabo počutiti, ker ne skrbim za svoje lase, vendar hočem vseeno lepe lase.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da so lasje pomembni za status, saj ženske brez las so večinoma bolne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da so lasje pomembni, vendar so samo okras na glavi in ni pomembno ali so dolgi ali kratki, to ne vpliva na to, kakšen človek si, ter tudi brez las oz s kratkimi lasmi še vedno živimo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, ker nisem vedno depilirana po telesu, vendar včasih smo imeli dlake, da so nas ščitile pred mrazom, vsaj tako so nas učili, sedaj pa so nekaj, ka ne smemo imeti, sploh ženske ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se dobro počutiti, ko so mi v srednji šoli sošolke pohvalile obrvi, da kako so urejene, čeprav jih ne urejam, hkrati pa se sedaj počutim slabo, vsakič ko vidim, da bi bilo dobro, da bi si jih lahko bolj uredila, čeprav to ni potrebno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se dobro počutiti, ko me ljudje, ki ugibajo moja leta pomlajšajo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se slabo počutiti, ko vidim na čelu gubice in utrujeno kožo, katera bi potrebovala malo nege, vendar glede taga nič ne naredim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se slabo počutiti, ko imam mazoljast obraz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se dobro počutiti, ter občudovati barvo mojih oči, ki naj bi bila edinstvena, vendar je pač barva, kot vaka druga.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se dobro počutiti ko razmišljam o mojem nosu in utih, ker se mi zdita dovolj velika za moj obraz in nimam pripomb nanju, zakaj pa bi sploh imela, saj sta samo organa za dihanje in prehrano.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti grdo, ker nimam ravnih zob in nočem hoditi k zobozdravniku, čeprav bi bil obisk nujen.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si občudovati moje močne nohte, ki se ne lomijo, pač so samo nohti, ki si jih niti urejam ne. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti dobro, ko gledam svoje prste, saj se mi zdijo tanki in dolgi, vendar se občasno počutim slabo, saj ko se gibljem, se napihnejo in postanjejo okrogli in kratki.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila sovražiti del roke med komolcem in ramo, ker zgleda debela, ker se tam nabira maščoba.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, ker imam krive noge.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, ker ne znam hoditi kot dama, ampak sem sključena, zvita in ne vem kaj vse, vendar jaz tega ne opazim, ampak me na to opozarjajo drugi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se slabo počutiti, ker se mi zdijo stopala preveč koščena za mojo postavo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se slabo počutiti, ker bi si rada oblekla tudi obleke, za katere mislim, da mi ne pašejo in mi čudno stojijo, ker se bojim mnenj drugih.

Ko se zavem, da imam predsodek glede svojega telesa, se ustavim in diham. Zavedam se, da so vsi predsodki samo v moji glavi in s sprejemanjem sebe in svojega telesa bom odstranila tudi svoje predsodke do sebe, če pa me kdo drug žali kako sem debela in grda, pa je to problem tiste osebe, ki to reče ne pa mene, čeprav bi bilo tudi zame bolje, da bi se več gibala in bolj zdravo živela. Zavezujem se, da ko pomislim na predsodke glede mojega telesa ali teles koga dugega se ustavim in diham, vsi smo živa bitja in vsi imamo pravico živeti na tem planetu, zato nimam predsodkov glede svojega telesa, ne glede teles drugih, ter jih sprejmem kot živa bitja, prav tako pa žaljive komentarje drugih glede mojega telesa preslišim, saj se zavedam, da je to njihovo videnje in mnenje in nima povezave z realnostjo.