ponedeljek, 19. december 2016

167. dan: Menstruacija 1

Nadaljujem z blogi na temo menstruacije in prepričanju moških v preteklosti. Zaradi boljšega razumevanja, kopiram del odstavka, ki ga bom predelovala:
Kako se je začelo ...
O menstruaciji je bilo v ljudskem izročilu napisanega več kot o kateri koli drugi temi.
Že za arhaičnega človeka je bila menstruacija in njena funkcija nelogičen pojav, ki je zaradi prisotnosti krvi na prvi pogled spominjal na poškodbo. – Toda značilna je le za ženske, ponavlja se v luninih ciklih, traja v določenem življenjskem obdobju, nato izgine, ni je tudi med nosečnostjo, pojavlja se v telesnem predelu, povezanim s spolnimi užitki in hkrati telesnimi odpadnimi produkti.
Zgodovina kaže, da je njena nenavadnost od vsega začetka begala predvsem moški svet, saj so o menstruaciji, njenem bistvu in učinkih, povečini modrovali in pisali prav moški.
Bila je predmet njihovega močnega prevzemanja, in hkrati izvor strahov pred strupeno močjo ženske z menstruacijo. S tega stališča je menstruacija postala kulturni pojav. In zgodilo se je, da je ta povsem ženska zadeva prešla v domeno moških.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti ljudskemu izročilu glede menstruacije, čeprav nekatere stvari sploh ne držijo. Ko se zavem, da verjamem ljudskemi izročilu glede menstruacije, čeprav nekatere stvari sploh nedružijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da v takih primerih je bolje, kot poslušati druge, potrebno poslušati sebe, svoje telo. Če mi paše sladko, jem sladko, če mi paše slano, jem slano, če želi telo počitek, počivam, če želi gibanje se gibam. Zavezujem se, da poslušam telo v primerih, ko gre za mene, saj sama bolje vem, kaj si želim, kot pa stare vraže.

Odpustim si, da sem prejela in si dovolila verjeti zapisom, da je menstruacija nekaj čudnega in nenavadnega, ker jo imamo samo ženske in se pojavlja v telesnem predelu, povezanim s spolnimi užitki in hkrati telesnimi odpadnimi produkti. Ko se zevem, da verjamem zapisom, da je menstruacija nekaj čudnega in nenavadnega, ker jo imamo samo ženske in se pojavlja v telesnem predelu, povezanim s spolnimi užitki in hkrati telesnimi odpadnimi produkti, se ustavim in diham. Zavedam se, da je menstruacija nekaj čisto naravnega, čeprav je značilna samo za ženske, vendar samo ženske rojevamo. Glede predela pojavljanja, pa se zavedam, da je vsaka odprtina ločena in ne prihaja do mešanja izločkov in tudi ne prihaja do sočasnega izločanja in užitkov, vsaj ne pogosto, ter ne pri vseh ženskah. Poleg tega pa je moški spolni organ, penis, ki je namenjen tako izločanju kot užitku. Zavezujem se, da se zavedam, da naj stara pisanja ostanejo v zgodovini, mi pa smo sodobni ljudje in vemo, kaj je menstruacija in zakaj jo imamo samo ženske.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da smo ženske svobodne. Ko se zavem, da verjamem, da smo ženske svobodne, se ustavim in diham. Zavedam se, da čeprav je veliko govora o moški in ženski enakopravnosti, smo ženske še vedno v slabšem položaju in se pustimo izkoriščati, tako kot smo se pustile skozi vsa stoletja v preteklosti. O ženskah so odločali njeni starši, predvsem očetje in v nekaterih kulturah se to še vedno dogaja. In ženske nismo svobodne, ker so vedno o nas odločali moški in pisali tudi o tako ženskih temah, kot je menstruacija, ker ni bilo ženske, ki bi znala, zmogla, ali bi ji pustili do besede, da bi razložila moškim kaj se z nami dogaja. Verjamem, da še vedno so moški, tudi v t.i. razvitem svetu, kjer se vsi šolajo in izobražujejo, ki jim je menstruacija tabu ali nekaj neznanega. Zavezujem se, da se zavedam, da smo ženske še vedno v podrejenem položaju v primerjavi z moškimi, ker smo si tako drugačni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila obsojati razmišljanje moških v preteklosti, da je menstruacija nekaj nenormalnega in so zato pisali o njej in je to pisanje prišlo v njihovo domeno. Ko se zavem, da obsojam razmišljanje moških v preteklosti, da je menstruacija nekaj nenormalnega in so zato pisali o njej in je to pisanje prišlo v njihovo domeno, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi se vsakdo ustrašil in verjamem, da so tudi ženske se bale menstruacije, ker v preteklosti niso vedele kaj je to in zakaj je to potrebno. Pojavilo se je v nekem obdobju, trajalo določeno obdobje življenja in se ponavljalo v ritmu lune. Včasih so bili ljudje bolj povezani z luno in njenimi menami in so tudi sadili in pobirali pridelke ob določeni luni. Vendar krvavljenje ženske ni bilo tako lahko razumeti in če je bilo še ženskam samim čudno, je bilo toliko bolj moškim. Zavezujem se, da ne obsojam moških v preteklosti, ker so imeli o menstruaciji negativno mnenje.

torek, 13. december 2016

166. dan: Menstruacija

Že nakaj časa nazaj sem v znani ženski reviji prebrala članek, povezava do njega je tukaj. Govori o dojemanju menstruacije skozi leta, ter kako so o tako intimni ženski temi pisali  v večini samo moški. Ženske so jo doživljale in so vedele kaj pomeni, medtem pa je bilo za moške to čuden pojav. Zato so moški ženske v času menstruacije imeli za čudne, nevarne, morale so se skrivati in biti ločene od moških. Ženske z menstruacijo so prinašale nesrečo, kasneje pa so imele že nekaj pozitivne vloge. Vendar mogoče samo zaradi tega cikla, ter naše mesečne krvavitve, ter ubadanjem s hormoni, smo še vedno manj vredne, nemočne, nismo v stiku z moškimi, ki so trdni in jih nič ne premakne. Vendar ali smo po pravici tako zaničevane. Sledi serija blogov.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da sem slabša od moškega, ker imam dneve z menstruacijo in name vplivajo lunine mene in hormoni. Ko se zavem, da verjamem, da sem slabša od moškega, ker imam dneve z menstruacijo in name vplivajo lunine mene in hormoni, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem kot ženska enakovredna moškemu in ko sem dovolj prepričana vase in se poznam, nimajo vplivi lune in hormonov več tolikšen vpliv name in na moje telo in tudi sama menstruacija je kratka in brez bolečin. Zavezujem se, da se počutim enakovredna moškemu, čeprav on nima menstruacije in luna ter hormoni ne vplivajo toliko nanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da se je potrebno podrejati moškim, ker so močnejši in boljši od žensk in nas imajo lahko v pesti in upravljajo z nami. Ko se zavem, da verjamem, da se je potrebno podrejati moškim, ker so močnejši in boljši od žensk in nas imajo lahko v pesti in upravljajo z nami, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo tako moški, ko ženske si enakopavni in ne eni ne drugi ne smemo izvajati terorja nad v tistem trenutku šibkejšim posameznikom nasprotnega ali celo istega spola. Namesto, da bi se med seboj podpirali in spodbujali se ponižujemo in si mečemo polena pod noge. Zavedajmo se, da ne delaj drugega tisto, česar nočeš, da drugi storijo tebi. Zavezujem se, da se ne podrejam moškim in ne podrejam moškega sebi, ampak ga spodbujam in sem mu enakopravna, tako kot me moški enakopraven meni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, kako bi škodovala osebi istega/ženskega spola, ker je boljša/uspešnejša od mene. Ko se zavem, da razmišljam, kako bi škodovala osebi istega/ženskega spola, ker je boljša/uspešnejša od mene, se ustavim in diham. Zavedam se, da s škodovanjem drugim, bom škodovala tudi sebi in ljubosumje na drugo osebo, ter maščevanje tej osebi ne prinese nobenega zadoščenja. Bolje je, da se ženske podpiramo in rastemo in se spoštujemo, saj bomo samo tako imele dovolj glasu, da ustavimo prevlado nekaterih moških skupin in poameznikov nad nami. Naj vera ne bo izgovor, da smo slabše, da se moramo podrejati moškemu. Dokler se bomo ženske sovražile med seboj, bodo z nami na grd način delovali moški. Zavezujem se, da če vidim uspešno žensko, jo spoštujem in podpiram, čeprav tako, da ji ne škodujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je menstruacija nekaj odvečnega, nekaj kar nam ženskam bolj škoduje kot koristi, saj imamo zaradi nje toliko težav in problemov. Ko se zavem, da verjamem, da je menstruacija nekaj odvečnega, nekaj kar nam ženskam bolj škoduje kot koristi, saj imamo zaradi nje toliko težav in problemov, se ustavim in diham. Zavedam se, da je menstruacija del procesa in je povezana z možnostjo, da lahko imamo otroka. Menstruacija je čiščenje vagine, je hkrati konec enega in začetek drugega procesa, ki poteka v nas, ženskah. Zato je menstruacija pomembna in potrebna. Vse težave in probleme pa smo imele ne zaradi same menstruacije, temveč zarazi nepoznavanja procesa, ter zakaj je menstruacija potrebna in pomembna. Zavezujem se, da sprejmem, da je menstruacija del pocesa in pomembna za razmnoževanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da smo ženske nekaj več, ker imamo lahko otroke. Ko se zavem, da verjamem, da smo ženske nekaj več, ker imamo lahko otroke, se ustavim in diham. Zavedam se, da tudi samice živali imajo lahko potomce, vendar se ne počutijo večvredne od samcev, ampak se zavedajo svojega poslanstva in svoje moči in se zavedajo za kaj so bile ustvarjene. Tudi ženske smo podobno kot samice, ustvarjene, da damo življenje svojim potomcem in na to bi morale biti ponosne, ne pa se imeti zaradi tega za nekaj več. Zavezujem se, da sem ponosna ker sem ženska in da lahko rodim otroka in se zato ne počutim več vredna kot moški, ki so tudi potrebni, da se spočne otroka.

sobota, 5. november 2016

165. dan: Zaljubljena v slavno osebo

V prejšnjem blogu sem se dotaknila, točke o zaljubljenosti v slavno osebo. Kako lahko se je zaljubiti v osebo, ki jo vidimo kar naprej, je vsa urejena in idealna. Vendar ravno zaadi tega, če smo samo zatrapani vanjo jo težje pozabimo. Vendar kaj, ko se sploh ne bi zacopali v znane osebe. In kdo sploh so znane osebe? Kaj sploh vidimo na njih in kaj je tisto, kar nas prevzame? Če pogledamo podrobno, to kmalu ugotovimo, ter vidimo, da so te osebe naša ogledala, pri katerih nas privlači tisto, kar nam je že tako všeč, ter odbija tisto, kar ne maramo pri sebi.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti slavno osebo kot nekoga več, nekoga boljšega, ter se samo zaradi tega zaljubiti vanje. Ko se zavem, da vidim slavno osebo kot nekoga več, nekoga boljšega, ter se samo zaradi tega zaljubiti vanje, se ustavim in diham. Zavedam se, da so tudi znane osebnosti ljudje in imajo svoje probleme, težave, izzive in živijo tudi tako kot mi. Zato, niso nekaj več in boljši od nas, pač samo so se znašli in jih zato pozna več ljudi, ter imajo več denarja kot ostali ljudje. Zavezujem se, da vse ljudi sprejmem enakovredne sebi, ter se samo zaradi njihovega statusa ne zaljubim vanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da je ljubiti znano osebo nekaj posebnega, da ima nekaj več kot drugi ljudje. Ko se zavem, da mislim, da je tljubiti znano osebo nekaj posebnega, da ima nekaj več kot drugi ljudje, se ustavim in diham. Zavedam se, da ljubiti katerokoli osebo je isto. Ljubjena oseba je tista, s katero se najbolj ujameš, ki se najbolj raumeta, to pa je lahko navaden človek, ali pa znana osebnost, prav tako pa se tudi znana osebnost lahko zaljubi v navadnega človeka. Zavezujem se, da ne razmišljam kako je biti z znano osebo, ampak kako je biti s človekom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zaljubiti v znano osebo, ker je vedno popolno urejena.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zaljubiti v znano osebo, ker je vedno popolna.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zaljubiti v znano osebo, ker je vedno v središču pozornosti.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolial se zaljubiti v znano osebo, ker je pač znana oseba, ter jo pozna veliko ljudi.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zaljubiti v znano osebo, ker me vizualno privlači.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zaljubiti v znano osebo, ker ima tisto, kar si želim jaz, to je od pozornosti, do denarja, urejenosti, znanja.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zaljubiti v znano osebo, ker mislim, da bom postalo bolj prepoznavna in priljubljena.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zaljubiti v znano osebo, ke ima karizmo, saj ljudje, ki je nimajo, ne pridejo daleč, oziroma so v ozadju, čeprav imajo veliko denarja.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zaljubiti v znano osebo, čeprav se mi ne zdijo znane osebe nič posebnega.
Ko se zavem, da sem se dovolila zaljubiti v znano osebo zaradi katere izmed zgoraj naštetih lastnosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne potrebujem biti znana in slavna, če hočem biti jaz, če se želim spoznati, če želim vedeti več o sebi. Če bom imela dovolj rada sebe, ne bom iskala ljubezni in zaljubljenosti v znanih ljudeh. Zavezujem se, da preden resnično začnem razmišljati o vezi z znano osebo, ugotovim zakaj imam določena čustva, ter jih predelam.

četrtek, 3. november 2016

164. dan: Ljubezenske težave

Vedno govorim, da se ne morem zaljubiti, da vam kaj mi je pri tipu všeč, da se mi zdi privlačen. Ampak zgodilo se je nekaj nepričakovanega.
Tik pred spanjem preberem eno zgodbo in ne vem na kakšen način se najdem v njej. Moški je napisal, da je ugotovil, da mu je neka oseba všeč, ampak se ji ne upa povedati, ker ne ve kako bo reagirala. In jaz se najdem kot ta oseba, katera je temu moškemu všač. Ne morem in ne morem spat. In zjutraj opazim, da me ignorira. Mu napišem eno sporočilo. Ignorira. Drugo sporočilo, kjer sem se razkrila, ter mu zastavila nekaj vprašanj, na katere bi želela odgovor, ignorira. Sedaj pa ne vem, ali sem samo tako vsiljiva, ali sem res tista oseba, o kateri je govoril. Ampak ne smem zaradi tega jaz trpeti, moram iti naprej. Hočem ugotoviti, kaj je to, kar me pri njemu tako privlači. Sedaj je vse na njemu, vendar kakorkoli se odloči, moram živeti naprej.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zaljubiti v osebo, ki mi je že na začetku povedala, da me ne vidi kot partnerja v vezi. Ko se zavem, da sem si dovolila se zaljubiti v osebo, ki mi je že na začetku povedala, da me ne vidi kot partnerja v vezi, se ustavim in diham. Zavedam se, da nimam pojma, kaj me tako privlači, mogoče ravno ta njegova ignoranca. Čeprav sem ko je omenil takoj se oddaljila od njega in nisem o njemu premišljevala kot o partnerju. Zavezujem se, da se zaljubim v partnera šele, ko ga dobro spoznam in sva že v vezi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati ali sem mu všeč ali ne, ker to sploh ni pomembno. Ko se zavem, da razmišljam, ali sem mu všeč ali ne, ker to sploh ni pomembno, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi mu bila všeč, če bi imel kakršen koli namen, bi mi povedal kaj si želi od mene in me ne ignoriral, tako, da v tem primeru je najbolje, da se umaknem v samoto in diham. Zavezujem se, da ne razmišljam, kaj bo če bo in kaj bi bilo če bi bilo, ampak sem sedaj in v tem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zacopati v osebo, ne zato, ker sem zaljublejna vanj, ampak ker je čisto dugačen, kot si želijo starši za zeta. Ko se zavem, da sem se zacopala v osebo, ne zato, ker sem se zaljubila vanj, ampak ker je čisto drugače, kot si starši želijo za zeta, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem se otepala misli, da bi bila z njim, ampak nazadnje so nekatere stvari prevladale in misel, da sem se zaljubila vanj, da bi se maščevala staršem je skorajda logična. Je starejši od mene in tujec. Ampak to verjetno ni vse. Zavedam se, da si sama izbiram partnerja in moaj izbia partnerja je samo moja, ter ne izbiram ga zaradi maščevanja staršem, ampak ker se s partnerjem ujameva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se zacopati v njega, ker se bil v preteklosti z znano osebo in je tudi sedaj on razmeroma znana oseba. Ko se zavem, da sem se zacopala v njega, ker je bil v preteklosti z znano osebo in je tudi sedaj on razmeroma znana oseba, se ustavim in diham. Zavedam se, da ali je oseba znana ali ne, ali je bila z znano osebo ali ne, ni pomembno. Oseba je takšna kot je, ali je znana ali ne in včasih je bolje biti z osebo, ki jo pozna manj ljubi, kot pa več. Nenazadnje pa je vsak znana oseba. Zavezujem se, da se ne oziram kako znana in poznana je oseba, ker to je še najmanj pomembno, pomembno je obnašanje njega do mene in mene do njega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti biti v središču pozornosti. Ko se zavem, da si želim biti v središču pozornosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem po horoskopu levinja, in levi so ljudje, ki si želijo biti v središču pozornosti, čeprav se tega niti ne zavedajo. Zato moram še toliko bolj paziti kaj govorim in kako se obnašam, ker včasih se želja po biti v središču pozornosti tudi izpolni. Zavezujem se, da ko vidim, da sem presegla mejo in silim v ospredje in si želim pozornosti, se ustavim, diham in umirim, ter stopim korak ali dva nazaj.

ponedeljek, 24. oktober 2016

163. dan: Biti sama s seboj

V soboto sem bila kot prostovoljka, markirant, na izpitih za pse reševalce. Bila sem tista oseba, ki so jo skrili ali v gozd ali v ruševine in so me psi iskali. Nisem bila edina. Je bila pa to zanimiva izkušnja. Namreč biti sem morala čisto tiho in na miru. Saj to ni težko. Če je lepo toplo. Vendar tokrat je bilo kar hladno. In ležati uro, mogoče še malo več ni tako prijetno. Poleg tega nisem imela pri sebi ničesar s čemer bi se kratkočasila, razen sebe. In ta ura se mi sploh ni tako vlekla. No, v gozdu ni bilo problema. Malo večji je bil v ruševinah, ko me je začelo močno zebsti, mene pa iz skrivalnice niso in niso hoteli spustiti, sam sem bila notri zaprta, da psi niso mogli do mene, čeprav so ušli, vendar to ni bistvo. No v ruševinah me je zeblo in nisem se mogla ogreti. Sem pa kmalu odkrila svetlobo, ki je pronicala v skrivalnico in sem nastavila roko tako, da je sonce jo presevalo. Takrat sem se "umaknila" v drug svet, kot da ne bi bila več tam. Igrala sem se z roko in svetlobo. Videla sem celo žilice na prstih, ki so bile temne, vse ostalo pa svetlo. Ko sem to razlagala sem rekla, da se mi je "dogajalo", bila sem kot v nekem transu. Vendar me na srečo ni več tako zeblo.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, zakaj nisem vzela telefona s seboj, da bi se kratkočasila z njim. Ko se zavem, da se sekiram, zakaj nisem vzela telefona s seboj, da bi se kratkočasila z njim, se ustavim in diham. Zavedam se, da je telefon in kratkočasenje z njim najslabša možna rešitev. Ravno zato sem se odločila in ga pustila v avtu. Imela sem slab občutek, kot da bi bila gola, vendar ko sem začela delati na sebi, sem se umirila, bila s seboj in opazovala naravo, se je stanje izboljšalo. Bila sem vesela, da ga nisem vzela, no razen ko sem želela posneti nekaj prečudovitih fotografij, vendar pa sem bila v tistem trenutku in sem opazovala motive, ter igro svetlobe in senc, medtem, ko se je sonce gibalo po nebu. Zavezujem se, da se zavedam, da če si v trenutku, ne potrebuješ ničesar za kratkočasenje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, kot da bi bila gola, ko nisem imela pri sebi telefona. Ko se zavem, da se počutim slabo, kot da bi bila gola, ko nimam pri sebi telefona, se ustavim in diham. Zavedam se, da telefon je samo stvar. Če me kdo rabi in me pokliče se izpiše kdo me je klical in ko sem pri času pokličem nazaj. Drugače pa je telefon motilec v naših življenjih. Ljudje postajamo odvisni od njega. Ne moremo brez njega, zato delam na tem, ter ko si želim čas zase, ga puščam doma. Ko hodim zvečer z nekom na sprehod, ga puščam doma, ko pa grem sama na daljši sprehod pa ga vzamem s seboj, da posnamem kako fotografijo, večino časa pa je v žepu. Ko grem sama ga vzamem tudi zaradi varnosti, ker grem v gozd. Vendar telefon je samo stvar in ne smem postati odvisna od njega. Včasih smo živeli tudi brez njih, vendar takrat smo res živeli, sedaj životarimo. Ne znamo biti sami s seboj, opazovati narave, ker raje bulimo v zaslone, ki nam kvarijo oči in um. Zavezujem se, da če ni nujno nimam pri sebi telefona in se počutim zaradi tega svobodno in ne golo, kot da bi mi nekaj manjkalo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti čudno, ker sem s pomočjo svetlobe raziskovala sebe in samo svetlobo. Ko se zavem, da se počutim čudno, ker sem s pomočjo svetlobe raziskovala sebe in samo svetlobo, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi me kdo videl, da bi me gledal čudno, vendar sem se odklopila in zaradi gledanja, kako preseva svetloba skozi roko, me ni več tako zeblo. Bila sem v trenutku, zavedala sem se sebe, svojega telesa, mraza, bila sem v trenutku. Ko sem opazila temnejše črtice na prstih in ugotovila, da so to žile v katerih je kri, sem se počutila, kot da bi odkrila najpomembnejšo formulo na svetu. Bila sem vesela. Vendar nisem se smejala, nisem se veselila, nisem kričala. Imela sem neko notranje zadovoljstvo. V tistem trenutku sem bila resnično v trenutku in sem se zavedala sebe, malega prostora v katerem sem bila, ki se mi je zdel zelo velik. Bilo je drugače, kot sem bila vajena do sedaj. Nimam strahu pred malimi prostori. Do tega občutka je prišlo zaradi mraza in ker sem bila samo sama s seboj, ni bilo motečih dejavnikov, sem vse odklopila. Zavezujem se, da ko pridem v stanje, katerega nisem navajena in se v njemu počutim dobro, da ne bežim iz njega, ampak poizkušam iz njega dobiti vse najboljše.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da če bi me kdo videl, da bi me gledal čudno in me imel za čudno. Ko se zavem, da mislim, da če bi me kdo videl, da bi me gledal čudno in me imel za čudno, se ustavim in diham. Zavedam se, da kako bi me drugi gledali in videli in za kakšno bi me imeli, je samo njihovo mnenje, ne pa moje. Sama sem se imela za čudno, zato sem mislila, da bi me tudi drugi imeli za takšno. Vendar nazadnje sem se sprejela in to je najbolje. Zavezujem se, da če se sama počutim čudno, da ne predvidevam, da bi me tudi drugi imeli za čudno, ter se tudi sama sebe vidim kakršna pač sem in ne kako se v tistem trenutku počutim.

sobota, 15. oktober 2016

162. dan: Tuje mnenje šteje?

Vedno znova se oziram na to, kaj bodo rekli drugi. Vendar to v resnici sploh ni pomembno. Da ne bo pomote. Ne sme se delati kar se želi, brez oziranja na druge, tukaj je treba spoštovati napisana in nenapisana pravila. Tukaj se bom posvetila tujim mnenjem, kako me drugi ljudje vidijo. Primer. Nekdo sedi v parku, bere knjigo, in drugi, joj kako len je ta človek. Mogoče je imel težko službo, ter se tako koncentrira, mogoče je ta knjiga učno gradivo, saj je oseba študent oziroma hodi na kakšno izobraževanje. Ljudje, ki pridejo slučajno mimo tega ne morejo vedeti. Tudi doma je podobno. Pride sostanovalec od nekje in takoj kako je oseba, ki je tam lena, da ninič skuhno, pospravljeno. Pa kako lahko oseba, ki je ravno prišla od nekje ve, kaj je druga oseba počela v tistem času, mogoče je prišla domov ravno nekaj minut prej. Tako ljudje vidimo večinoma druge, sebe pa vedno manj. Prej bomo verjeli nekomu, ki nas vedno znova imenuje lenoba, kot pa se zavedali, da je vsako delo delo, ter tudi če počivaš nisi len.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jemati osebno, ko mi govorijo kako sem lena, neumna, debela, nesposobna, in še druge stvari. Ko se zavem, da jemljem osebno, ko mi govorijo kako sem lena, neumna, debela, nesposobna in še druge stvari, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem na vsako besedo, ki mi ni všeč, ter naj bi jo drugi izrekli meni reagirati, saj to ni podporno ne zanje ne zame. Bolje je, da preden reagiram ugotovim, ali je beseda, ki mi naj bi bila namenjena res tista prava, kjer se lahko najdem. Če ni, jo preslišim, če je pa ugotovim, zakaj je tako, ter se izboljšam. Živim besede, ki so produktivne, ter me odpišejo, če pa živim kako negativno besedo, pa se izboljšam. Zavezujem se, da če mi kdo pove kako besedo na katero reagiram, situacijo prediham in se nato umaknem, saj je to najbolj produktivno zame in osebo s katero se pogovarjam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da so besede, s katerimi me hoče sogovornik degradirati, ponižati ali spraviti v slabo voljo resnično namenjene meni in so čista resnica. Ko se zavem, da verjamem, da so besede, s katerimi me hoče sogovornik degradirati, ponižati ali spraviti v slabo voljo resnično namenjene meni in so čista resnica, se ustavim in diham. Zavedam se, da je ponavadi napad najboljša obramba in smo do drugih žaljivi, poniževalni in nasilni, ko nimaš več pravih argumentov, ko ne veš več, kako nekaj razložiti, potem se zatečemo k žalitvam, kričanju in tudi včasih fizičnemu napadu. Da ne pride do tega, je treba sogovornika opazovati, ter če želi imeti še vedno svoj prav, se sam ustaviš, dihaš in se umiriš. Poveš še zadnjič svoje argumente, ki jih podkrepiš s primeri, če to ni dovolj se umakneš. Zavezujem se, da se poizkušam izogibati prepirom, če pa že pride do žalitev, pa preden verjamem vsaki izgovorjeni besedi, ugotovim ali je človek v reakciji ali ne.

Odpustim si, da sem spejela in si dovolila, da verjamem, da sem v resnici lena, neumna, nesposobna, debela in grda. Ko se zavem, da verjamem, da sem v resnici lena, neumna, nesposobna, debela in grda, se ustavim in diham. Zavedam se, da se zaradi tega, ker sem tolikokrat slišala te izjave, ki so bile namenjene meni, ter jih tudi kot take vzela, ter začela verjeti vanje. Res se trudim po svojih močeh, vendar so dnevi, ko naredim ogromno, ter dnevi, ko ne naedim nič. Ker nisem dokončala faxa, se počutim neumno, nič vredno, nesposobno, čeprav ni res. V dveh letih sem se naučila več angleščine zaradi sebe, kot pa prej v desetih letih, torej ne morem biti neumna, samo mi način učenja pri formalni izobrazbi ne ustreza in se raje učim na svoj način, s svojim tempom. Kar pa je za ljudi, ki se šolajo neprijetno, saj morajo se naučiti tisto in toliko, kolikor je napisala neka odrasla oseba, ki že nekaj let ni bila na tovrstnem izobraževanju. Podobno kot pri besedi neumna je tudi z besedo nesposobna. Če in ko imam voljo in motivacijo sem sposobna veliko. Besedi debela in grda sta povezani, saj kdor je debel je grd. Da sem močnejše postave, nekaterim sem odurna, drugi mislijo, da me bodo s takimi žalitvami prisilili v hujšnje, vendar sama se raje smilim sama sebi in se žalim, kot da bi kaj naredila v to smer. Je pa vsaka oblika telesa posebna in tudi jaz sem lepa po svoje. Zavezujem se, da se spoštujem, se imam rada in se zavedam, da sem edinstvena, ali imam ravno slabe dneve, ko nimam volje, ali pa preveč volje.

nedelja, 25. september 2016

161. dan: Javno nastopanje

Nikoli ni bilo mi težko nastopat pred razredom, res me je bilo strah recitirat pesmice, ampak ne zaradi nastopa samega, ampak da bi se zmotila. Prav tako sem nastopala, govorila po mikrofonu, pa tudi sama intervjuvala ljudi. Ni bilo problema. Tudi kuharske delavnice sem že imela, ni bilo problema govoriti in poučevati ljudi. Vendar sedaj me čaka nekaj drugačnega. Nastopala bom sama pred večjo množico ljudi, pripravljala jed, govorila o drugih jedeh in še kaj se bo našlo. Najbolj strah me je tega, da publiki ne bom dovolj zanimiva, ter bodo pobegnili iz prizorišča, da jih bo ogromno, ter ne bom imela dovolj izdelka, ter da bom morala govoriti po mikrofonu, saj že dolgo nisem govorila in ne vem kako bo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred dogodkom, ker ne vem kaj se bo tam dogajalo. Ko se zavem, da imam strah pred dogodkom, ker ne vem kaj se bo dogajalo, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče, ki nekaj dela prvič ne ve kaj in kako bo, vendar če zaupa vase, da bo vse dobro, potem tudi bo. Prav tako je najbolje, da jaz delam po svojih najboljših močeh in če kaj ni tako, kot bi moralo biti, če je kaj narobe, se ne sekiram, ampak izpeljem po najboljših močeh. Zavezujem se, da se ne sekiram po nepotrebnem in delam na način, ki je najboljši, se prilagajam drugim, vendar sem še vedno jaz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati kako bo vse skupaj izpadlo in ali sem dovolj dobra, da imam tako predavanje/ delavnico. Ko se zavem, da se bojim, kako bo vse skupaj izpadlo in ali sem dovolj dobra, da imam tako predavanje/ delavnico, se ustavim in diham. Zavedam se, da jaz sama vem in znam največ o stvari o kateri nameravam govoriti, saj se stvari posvečam in jo raziskujem. Tudi drugi mogoče vedo veliko o tej temi, vendar ne čisto o tem o čemer bom predavala sama, zato je strah odveč. Zavezujem se, da je strah odveč, saj o stvari o kateri predavam imam več znanja kot poslušalci, ter kar povem je za njih nekaj novega, če ugotovim, da ima nekdo več znanja, ga povprašam po njegovem znanju in naredim prijetno za vse, vendar osebe ne izkoristim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred govorom veliki skupin. Ko se zavem, da me je strah imeti govor pred veliko skupino, se ustavim in diham. Zavedam se, da velika skupina ljudi pomeni več poslušalcev, torej več ljudi, ki mi lahko omogočijo posel. Poleg tega je govoriti enemu človeku, dvema, desetim, petdesetim ali stotim enako. Poveš, kar veš in znaš in kar predvidevaš, da morajo slišati, kar je dobro, da slišijo. Če jih zanima še kaj drugega vprašajo, ter če ne veš odgovora rečeš preprosto, da ne veš, če veš, odgovoriš. Zavezujem se, da pred nastopom se umirim s pomočjo dihanja, se že doma pripravim vsaj približno kaj bom povedala, ter govorim sproščeno in tisto kaj moram povedati, kar je dobro da povem, ter odgovorim na njihova vprašanja, ter se ne oziram na število poslušalcev, saj ni pomembno ali govorim enemu ali več, če pa je še vedno prisoten strah, se fokusiram na enega udeleženca in govorim samo njemu, saj drugače poizkušam z očmi zajeti celo dvorano, vse poslušalce.

nedelja, 18. september 2016

160. dan: Iskanje trenutka

Zelo rada fotografiram, ter iščem zanimive motive, trenutke. Vendar zakaj jih iskati, če je vsak trenutek tisti pravi. Zakaj iskati motive, zakaj preprosto ne biti? Večino dni v zadnjem času prespim, sem v hiši. Ven me spravijo sonce, misel, da moram nabrati, pospraviti zelišča in začimbe in čudoviti motivi. Nanašam se na to. Živim za take trenutke, to je vse kar imam. Vsi ostali načrti so samo v glavi, so ideje, zamisli, nekaj kar se nazadnje ne realizira. Vendar tako življenje ni dobro za nikogar. Počasi pride slabo počutje, bolezni, depresija in potem se človek vrti v začaranem krogu, ter ne vidi izhoda, ne ve kje je začetek in kje konec.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati razloge za aktivnost v naravi, odhod iz hiše, Ko se zavem, da iščem razloge za aktivnosti v naravi, odhod iz hiše, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolj kot razloge iščem izgovore kako ne iti ven, kako ne iti od doma, kako poležavati doma. To tako eno kot drugo ni dobro, saj ni tisto, kar si resnično želim. Ne poslušam sebe, svojega telesa, se mu ne prilagajam. Delam tako, kot mislim, da je najboljše zame, čeprav ni. Najboljše zame je, da grem vsak dan na sprehod, brez vzroka, brez izgovorov in samo hodim, sem v trenutku in uživam v vdihu in izdihu svežega zraka. Zavezujem se, da sem si uredila svoje življenje in sem aktivna in skrbim za svoje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, da mi le ne bi bilo treba iti iz hiše, ter delati nekaj na sebi in zase. Ko se zavem, da iščem izgovore, da mi le ne bi bilo treba iti iz hiše, ter delati nekaj na sebi in zase, se ustavim in diham. Zavedam se, da me nihče ne bo spravil v red, če se ne bom sama, nihče drug ne bo živel v mojem telesu, zato moram narediti ga primernega za vse preizkušnje, skozi katere bom še šla. Zavezujem se, da skrbim zase, za svoje telo in poslušam svoje telo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne izpeljati vseh idej in načrtov tudi v realnem življenju, saj najlažje si jih je  zamisliti, ter nato pozabiti nanje. Ko se zavem, da ne izpeljem vseh idej in načtov tudi v realnem življenju, saj najlažje si jih je zamisliti, ter nato pozabiti nanje, se ustavim in diham. Zavedam se, da iščem bližnjice, ki pa mi ne pomagajo, ampak se samo počutim boljše, ker sem kao nekaj naredila, v resnici pa nisem. Razmišljanje o neki stvari, ter je nato ne spraviti v realno obliko je nepotrebna izguba časa, ter energije. Najbolje je, da preneham si delati velikih načrtov za prihodnost, si zamišljati ideje in projekte, ter raje izpeljem en in en projekt od začetka do konca, no če se prekriva ideja, lahko tudi dva ali več. Vendar se moram premakniti, ne pa samo razmišljati o eni stvari, ker razmišljanje me ne bo obogatilo. Zavezujem se, da če si zamislim en projet, če je v moji moči, ga izpeljem od začetka do konca, ter nato nadaljujem z drugim projektom.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati trenutek, ki je zdavnaj spolzel mi skozi prste, ter ga ujeti v fotografijo, vendar fotografija je le barva, odtenki, trenutek pa je izgubljen za vedno. Ko se zavem, da iščem trenutek, ki je zdavnaj spolzel mi skozi prste, ter ga ujeti v fotografijo, vendar fotografija je le barva, odtenki, trenutek pa je izgubljen za vedno, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak vzgih in izdih je dolg trenutek, dva, več. Ko se ne posvečam dihanju, ko se ga ne zavedam, ter se raje posvečam razmišljanju, takrat izgubljam dragocen čas, trenutke. Da, lepo je zamrzniti trenutek, vendar nikoli ni ta trenutek tak, kot je v resnici, saj na fotografiji so samo barve, ki tebi nekaj pomenijo, se drugim zdijo lepe, to pa je vse. Če z nekom, ki ni bil tam v tistem trenutku, se mu zdi trenutek, fotografija lepa, umetniška, grda, navadna, to pa je tudi vse, ocenjuje fotografijo, ne pa trenutka. Ne, to ne pomeni, da je prepovedano fotografirati, vendar iskati trenutke ni potrebno, trenutki pridejo in gredo, eden za drugim, še prehitro, ni si potrebno zapomniti vseh skozi fotografijo, bolje je živeti te trenutke. Fotografija je po eni strani nevarna zame, saj se nanašam nanjo, po drugi strani pa je podporna zame, saj me spravi iz hiše, grem v naravo, se premikam, vidim in doživim lepoto trenutka, ki ga v hiši ne bi, vendar ni mi potrebno biti odvisna od fotografije, jaz moram voditi življenje, ne življenje mene. Zavezujem se, da se ne zanašam preveč na fotografijo kot mojo podporo in živim tudi brez nje v polnosti, fotografija pa ostaja moj hobi, razvedrilo, dodatek, to pa zato, ker me veseli, rada fotografiram, uživam v fotografiji in se tudi na tak način izražam.

sobota, 13. avgust 2016

159. dan: Pogrešanje

To kar bom pisala v tem blogu velja tako za ljudi, kot za živali in stvari. Namreč ko nekoga ali nekaj pogrešamo v večini primerov ne pogrešamo tistega ali tisto, ampak čustva in občutke, ki naj bi jih osebe ali živali dajali nam. Da, vem, da sem vse skupaj zakomplicirala in ni nikomur nič jasno, vendar poglejmo drugače.
Ker osebe s katero sem si bila blizu ni več jo zelo pogrešam. Čeprav je bila zaradi naglušnosi osebe, katero pogrešam najina komunikacija okrnjena pogrešam druženje, pa spraševanje kje so drugi člani družine, ali so že doma ali ne, pogrešam zgodbe, televizijo na ves glas, odpiranje vrat, da preveri, ali sem v sobi, ter še veliko drugega. Da, pogrešam vse to, vendar ali je to res to kar pogrešam in ali je to povezano z mano, ter si to lahko dam sama? No pa preverimo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrešati osebo in se zaradi tega počutiti osamljeno. Ko se zavem, da pogrešam osebo in se zaradi tega počutim osamljeno, se ustavim in diham. Zavedam se, da moram ugotoviti, ali pogrešam osebo, ali druženje z njo, ali pogrešam besede in dejanja te osebe, ali samo mislim, da vse to pogrešam. Zavezujem se, da ko začnem pogrešati se umirim, diham in ugotovim kaj v resnici pogrešam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti se osamljeno, ker ni osebe/stvari, na katere sem navajena. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker ni osebe/stvari, na katere sem navajena, se ustavim in diham. Zavedam se, da ko se navadiš na določene osebe/stvari, se te zdijo samoumevne in ne razmišljam kako bo, ko jih ne bo več. Ko jih ni, jih pogrešaš, se počutiš osamljeno, ker ti nekaj manjka, vendar v resnici si ti tisti, ki misli, da jih nujno potrebuje, ter takega občutja ne more dobiti na drugačen način, kot od osebe/stvari, ki je ni, vendar v resnici si lahko daš vse sam. Zavezujem se, da se ne počutim osamljeno, ker ni osebe, ob kateri sem imela določene občutke in ker osebe ni več, tudi ni več občutkov.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost. Ko se zavem, da iščem pozornost, se ustavim in diham. Zavedam se, da bila sem navajena na družbo, pogovor, pozornost osebe, ki je ni več. Sedaj se moram ko se počutim slabo ustaviti in ugotoviti kaj je tisto, kar me je pripeljalo do takega počutja. Če ugotovim, da je to potreba po pozornosti oz pomanjkanje pozornosti, si pozornost dam sama. Zavezujem se, da ko ugotovim, da iščem/potrebujem pozornost, da si jo dam sama.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati potrditev. Ko se zavem, da iščem potreditev, se ustavim in diham. Zavedam se, da je oseba na različne načine mi dajala potrditve, tako, da se je družila z mano, mi zaupala in tako dalje. Sedaj ko te osebe več ni, se počutim izgubljeno, ter ne vem, ali delam stvari pravilno, saj od drugih ne dobim potrditve ali zavrnitve. Zavezujem se, da ko ugotovim, da iščem potrditev sama pridem do tega, ali sem stvar naredila prav in dovolj dobro ali ne.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati ljubezen, sprejetost, prijateljstvo, družbo. Ko se zavem, da iščem ljubezen, sprejetost, prijateljstvo, družbo, se ustavim in diham. Zavedam se, da to kar iščem je povezano in si lahko dam sama. Ko ljubim sebe, ne potrebujem ljubezni drugega, ko sprejmem sebe, ne potrebujem sprejetosti od drugih, ko sem sebi prijateljica in najboljša družba, ne potrebujem iskati prijateljstvo in družbo izven sebe. Ne pravim, da ne smem ljubiti drugih, imeti prijatelje in družbo, ampak se ne bom počutila odrinjena in osamljena če tega ne bom imela, če pa bom, pa bo to samo osebna nadgradnja. Zavezujem se, da se opazujem, se imam rada, se sprejemam in sem si najboljša družba.

torek, 9. avgust 2016

158. dan: Strah pred neznanim

Eden od bazičnih strahov je tudi strah pred neznanim. Tokrat bom ta strah povezala z izgubo bližnjega, saj ko nekega človeka ni več, zavlada praznina, ter situacija postane neznana. Vendar česa nas je pri izgubi strah, je res izguba, ter kako bomo živeli potem najhujše, ali je največji strah zaradi naših prepričanj in pričakovanj.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako naj reagiram v določeni situaciji, katero sem včasih reševala skupaj z osebo, ki je ni več. Ko se zavem, da razmišljam kako naj reagiram v določeni situaciji, katero sem včasih reševala skupaj z osebo, ki je ni več, se ustavim in diham. Zavedam se, da razmišljati o stvareh, ki se mogoče ne bodo zgodile nikoli je brezpredmetno in bom situacijo rečevala v tistem trenutku, ko bom jo morala reševati. Najbolje je biti v tem trenutku, ne pa razmišljati o stvareh, ki se mogoče ne bodo nikoli zgodile. Zavezujem se, da se ne sekiram kaj bo če bo, ampak sem v tem trenutku, tukaj in zdaj in se posvečam dihanju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah, ter se spraševati kako bo brez njega, kako bom živela, kaj bom pogrešala. Ko se zavem, da imam strah, ter se sprašujem kako bo brez njega, kako bom živela, kaj bom pogrepala, se ustavim in diham. Zavedam se, da obremenjevati za vnaprej ali za nazaj ni potrebno. Živeti v tem trenutku je bistvo vsega. Ni ga, pogrešam ga, stvari se spreminjajo, vendar življenje teče dalje. Še vedno imam veliko vprašanj, na katere bi lahko odgovoril samo on. Vendar to sedaj niti ni pomembno. Pomembna sem jaz, pomembno je, da se imam rada, da se sprejmem, da uživam v svoji bližini. Pomembno je da sem. Zavezujem se, da izkoristim vsak trenutek za živeti, namesto za razmišljati kaj bi bilo če bi bilo in kaj bo če bo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred praznino, ko človeka ni več, ko te namesto osebe spremlja praznina. Ko se zavem, da imam strah pred praznino, ko človeka ni več, ko te namesto osebe spremlja praznina, se ustavim in diham. Zavedam se, da praznina je, ter se je ne da nadomestiti. Vsaj od zunaj ne. Najpomembneje je, da ugotovim, zaradi česa je praznina, kaj pogrešam, česa si ne morem dati, kar mi je oseba, ki jo pogrešam dajala. Pa če se tega zavedam ali ne. Dala je čas, pogovor, ljubezen, družbo, nekaj kar pogrešam, ter bom pogrešala, dokler ne nadomestim tako, da si pričnem tisto stvar dajati sama. Zavezujem se, da se zavedam, da praznina je, vendar ni potrebno, da ostane za vedno, saj jo nadomestim tako, da si dam tisto, kar pogrešam, tisto kar mi je dala oseba, ko je bila še živa.

četrtek, 21. julij 2016

157. dan: Žalovanje 2

Žalovanje naj bi imelo več nivojev, čeprav v resnici žaluješ celo življenje. No, ne vem koliko je res, ker tega nisem raziskovala, sem pa opazila, da ga manj pogrešam, ter vsake toliko časa se mi pojavi v mislih kako še zadnjič odhaja v bolnišnico, ter se od tam ni več vrnil. V njemu sem takrat videla jezo, kot da je bil jezen, da mora iti. Tik preden so ga prišli iskat se mi je zaupal, da ve, da ni dobro kar počne, vendar si ne more pomagati. Tudi jaz mu nisem mogla pomagati, vsi so imeli pri tem več besede. Ko gledam sedaj tisti trenutek vidim pri njemu drugačno razpoloženje. Vidim, da se je takrat sprijaznil z usodo, da je vedel, da se poslavlja in ne bo ga več domov. Sprejel je vse, kar mu je življenje prineslo na pot. Še vedno sem prepričana, da če takrat ne bi šel, če bi se tisti dan vrnil domov, da bi bil še vedno živ.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna na druge, ker je umrl. Ko se zavem, da sem jezna na druge, ker je umrl, se ustavim in diham. Zavedam se, da bi umrl v vsakem primeru, če ne sedaj, pa kasneje, večno ne bi mogel živeti, ne v tem trenutku in tem fizičnem telesu. Zavezujem se, da nisem več jezna na druge, ker je umrl, saj se je za smrt odločil sam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti nelagodje ob pogledu na njegovo fotografijo. Ko se zavem, da se počutim nelagodno ob pogledu na njegovo fotografijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to nelagodje povezano z jezo, žalostjo, osamljenostjo, nesprejemanjem sebe, nemočjo, prepričanjem, da ni umrl. To nelagodje so vsa ta čustva v meni, ki jih moram predelati, se posloviti od njega, ter začeti živeti tako, kot pred njegovo smrtjo. Zavezujem se, da naslednjič ko vidim fotografijo jo gledam toliko časa, dokler ne bom spejela njegove smrti, predelala vsa čustva ob njegovem odhodu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti prepričana, da ni umrl, da je še vedno živ v bolnišnici. Ko se zavem, da sem prepričana, da ni umrl, da je še vedno živ v bolnišnici, se ustavim in diham. Zavedam se, da on je še živ, vendar njegovega fizičnega telesa, katerega je imel na Zemlji ni več. To, da nisem videla njegovega mrtvega telesa ne more biti razlog, da ne verjamem, da ni umrl. Od drugih bližnjih sem videla njihova mrtva telesa, ter sem se prepričala, da so mrtvi, čeprav se jih nisem dotaknila. Lažje sem sprejela vest o njihovi smrti, kot pa tokrat. Prav tako se mi zdi ta smrt čisto nesmiselna. Zavezujem se, da če ne morem sprejeti njegove smrti, da sprejmem, da ni več v svojem fizičnem telesu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti prepričana, da je njegova smrt nesmiselna. Ko se zavem, da sem prepričana, da je njegova smrt nesmiselna, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem iskati smisla v smrti. Smrt se zgodi. Mogoče bi res lahko živel še nekaj časa, če bi ostal doma, vendar bi lahko bolj trpel, kot je sedaj, ali pa bi umrl še prej. Ne vem, ali bi mi bilo težje ali ne, če bi umrl doma, ter ker tega ne vem, je bolje, da se sprijaznim z njegovo smrtjo in žalujem naprej. Zavezujem se, da sprejmem njegovo smrt kot tako, kajti taka je, ni bila prej ali kasneje, ni bila doma, bila je takrat in bil je v bolnišnici.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti nemočno, tako sedaj, ko ga ni več, kot prej ko je bil še živ. Ko se zavem, da sem počutim nemočno, tako sedaj, ko ga ni več, kot prej ko je bil še živ, se ustavim in diham. Zavedam se, da se je pač zgodilo tako, kot se je. Vse kar sem lahko sem dala od sebe. Tistih 14 dni ko je bil doma, sem bila več časa budna, kot sem spala. Bila sem jezna, neprespana, žalostna, ker nisem mogla spati. Vendar ko sem se naspala sem bila dobro in sem imela občutek, da bi lahko ves čas pazila nanj, čeprav ne bi zdraža, saj se mi je telo upiralo. Želela sem vse narediti zanj, da bi le ostal doma in bi bilo vse tako kot prej. Sedaj ko ga ni, pa je brez veze gledati nazaj, saj ne morem ničesar spremeniti. Zavezujem se, da sprejmem, da sem naredila vse, kar sem lahko in sem zelo močna.

nedelja, 17. julij 2016

156. dan: Žalovanje

Že več kot en teden je minilo odkar so mi po telefonu sporočili, da je umrl stric. Stric mu pravimo zato, ker je stric, nima otrok, ter ker je od mami stric. Bil je že starejši gospod in mi je bil kot dedek, ki ga nikoli nisem spoznala, saj je umrl že pred mojim rojstvom.
Ko sem zvedela, sem ravno jedla in sem si rekla, da bom v miru pojedla, potem pa šla domov, vendar takoj, ko sem prekinila pogovor, so me oblile solze in nisem imela apetita. Odtakrat se počutim nekako izgubljena. Pogrešam ga, čeprav sem nekako sama sebe prepričala, da sploh ni mrtev, ampak še vedno v bolnišnici. Počutim se tudi osamljeno, saj sva skupaj bivala v istem nadstropju in je vsake toliko časa odprl vrata in preveril če sem doma. Skupaj sva gledala televizijo. Nisva se pogovarjala, če ni bilo potrebe, ker je bil naglušen, vendar je bila že njegova prisotnost dovolj.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker sem sama v svojem nadstropju po njegovi smrti. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker sem sama v svojem nadstropju po njegovi smrti, se ustavim in diham. Zvedam se, da sem bila že prej v istem nadstropju in sem več časa kot z njim oziroma drugimi ljudmi preživela sama v sobi pred računalnikom. Zavezujem se, da ko začnem razmišljati, da sem sama v nadstropju se zavem, da nisem sama v stavbi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker je umrl in nimam nikogar za pogovor. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker je umrl in nimam nikogar za pogovor, se ustavim in diham. Zavedam se, da tudi ko je bil še živ nisem z njim veliko se pogovarjala, ampak je bilo dovolj, da je bil. Zavezujem se, da ko začnem razmišljati, da nimam nikogar za pogovor, se zavem, da ne potrebujem nikogar za pogovor, ker tudi prej nisem govorila z njim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti osamljeno, ker ga pogrešam, ter pogrešam njegove muhe. Ko se zavem, da se počutim osamljeno, ker ga pogrešam, ter pogrešam njegove muhe, se ustavim in diham. Zavedam se, da je pri njegovih 90+ letih imel svoje muhe, ter je bil kakšen je bil, vendar jaz bom ravno to pogrešala. Pogrešala bom njegovo pomoč, ki nam jo je dajal po njegovih zmožnostih. Preštel je vsa drevesa in sadeže po drevesih. Vedel je koliko bo sena, ko je trava še stala, bil je nekdo, na katerega se lahko zaneseš. Zavezujem se, da ko sem osamljena, ko ga pogrešam, se zavem, da to je samo stanje in začnem delati fizične stvari, ki me zamotijo, ter sem zato v tem trenutku.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila žalovati zato, ker ga ni več in ga pogrešam, namesto, da bi ko je bil še živ izkoristila vsak trenutek z njim. Ko se zavem, da žalujem zato, ker ga ni več in ga pogrešam, namesto, da bi ko je bil še živ izkoristila vsak trenutek z njim, se ustavim in diham. Zavedam se, da žalovanje sedaj je samo del poslavljanja in pogrešanja v tem trenutku in se zavedam, da lahko traja dolgo, sploh ker še nisem se sprijaznila s tem, da je umrl, saj je umrl v bolnišnici in ga nisem videla mrtvega. Zavezujem se, da si vzamem čas za žalovanje, pogrešanje, vendar vseeno živim naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti žalostna, brez energije in volje, ter hoditi okoli brez ciljev, ter imeti voljo edino za hrano. Ko se zavem, da sem žalostna, brez energije in volje, ter da hodim okoli brez ciljev, ter imam voljo edino za hrano, se ustavim in diham. Zavedam se, da na tak način ne bo sprememb, razen negativne in če bom se zapustila, bom ponovno postala depresivna. Torej je najbolje fizično delati stvari, ki me veselijo, ki mi nekaj pomenijo, ki se mi zdijo vredne truda, ter jih opraviti z zanosom. Čeprav v delu v tistem trenutku ne vidim ničesar uporabnega, je vseeno to lahko veliko delo, kar se bo izkazalo šele pozneje. Zavezujem se, da ko sem slabe volje, da fizično delam stvari, ki me veselijo, od igranja igric, do pletja, obrezovanja, nabiranja in sušenja rastlin za čaje in mila, vsaka malenkost šteje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna, ker je umrl. Ko se zavem, da sem jezna, ker je umrl, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem mogla narediti nič, da bi preprečila njegovo smrt, čeprav imam prepričanje in občutek, da bi lahko še vedno živel, če bi bile okoliščine drugačne in se ne bi dogajalo vse tako, kot se je dogajalo. Vendar je kar je. Zavezujem se, da ko postanem jezna nase in vse vpletene, ki so bili v zadnjih mesecih z njim, da jim odpustim, ker z jezo ne moem iti naprej, vsi pa so naredili vse, kar je bilo po njihovih zmožnostih in prepričanjih najbolje, čeprav mu je škodovalo.

sobota, 25. junij 2016

155. dan: Strah pred višino - plezanje do vrha

Kot mala deklica pri štirih, petih letih sem imela prijatelja, no sorodnika, ki je bil pravi lump. Predlagal mi je stvari, ki niso bile primerne za moja leta in jaz sem seveda jih naredila. En izmed predlogov je tudi bil plezanje na kozolec po latah za obešanje sena, detelje ali stelje. Ker je bil kozolec prazen, se na latah ni sušilo nič, mi je predlagal, da greva do vrha. Ker sem bila mala in spretna je to šlo brez problema, ko pa sem bila zgoraj pa se je ustavilo. Ne vem kako je prišlo do tega, da so me opazili, da plezam, ter me prišli iskat gor, ter pospremili dol, mogoče je bilo krivo, da si nisem upala sama iti dol, ali pa se še nisem obrnila za plezanje nazaj dol. Vendar ko se spominjam sedaj tistega dogodka, občutim strah. Ko sem bila s spremljevalcem na trdnih tleh, sem dobila lekcijo, da se tega ne dela, da se ne sme plezati, ker bom padla in se poškodovala, da naj nikoli več ne naredim česa takega. To je ostalo v meni in ne vem, ali sem še kdaj plezala in če sem od takrat, do mojega naslednjega spomina povezanega z višino imela strah pred višino, ker pa sem naslednji spomin že dodobra predelala, ter je ostal strah še vedno, potem je mogoče vzrok v tem spominu.


Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker sem poslušala druge, ki so mi govorili kaj naj počnem, ter kaj ne smem početi. Ko se zavem, da imam strah pred višino, ker poslušam druge, ki so mi govorili kaj naj počnem, ter kaj ne smem početi, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem bila takrat še otrok, ter sem hotela biti v družbi starejših, bolj izkušenih. Zato sem tudi poslušala le nekaj let starejšega sorodnika, ki je bil poln idej, vragolij in podobnega, ter se ni zavedal nevarnosti, jaz pa tudi ne. Ko so v dogajanje posegli odrasli in me okregali, je nastal tisti strah, ki ga ne bi bilo, če bi si zaupala in ne plezala gor. Zavezujem se, da razmišljam s svojo glavo in preden karkoli storim preverim, ali ne škodujem sebi ali ljudem okoli sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker ko sem prišla dol, so mi zabičali, da naj ne hodim več gor, ker lahko padem in se poškodujem. Ko se zavem, da imam strah pred višino, so mi zabičali, da naj ne hodim več, gor, potem ko sem prišla dol, ker lahko padem in se poškodujem, se ustavim in diham. Zavedam se, da če človek je mlad in nepazljiv, da se nesreče lahko zgodijo, vendar ko se umiriš in si pazljiv, da ne potrebuješ strahu, pred višino, ker če si dovolj pazljiv, ne pride do padca in poškodb. Zavezujem se, da se zavedam, da so me hoteli obvarovati pred poškodbami, ko so mi prikazali višino kot nekaj nevarnega, vendar sedaj sem dovolj pazljiva in razumna, da grem lahko na višino in ne pride do poškodb, če sem seveda dovolj pazljiva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti občutek strahu, ko se spominjam opisanega dogodka, čeprav se ne spomnim podrobnosti. Ko se zavem, da imam občutek strahu, ko se spominjam opisanega dogodka, čeprav se ne spomnim podrobnosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da ta občutek je lahko pravi, ali pa ker me je sedaj strah višine, ta strah projeciam na tisti dogodek. Kar pa sploh ni pomembno, saj imam ta strah v tem trenutku in je pomemben sam strah, ki ga je potrebno predelati. Zavezujem se, da se ne oziram ali so spomini pravi ali ne, ampak je bistveno to, da predelam situacijo, strah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred višino, ker sem bila na višini, preden so me pospremili dol in me okregali. Ko se zavem, da imam strah pred višino, ker sem bila na višini, preden so me spopremili dol in me okregali, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem povezala nevarnost pred višino z višino, ter dobila strah pred njo, čeprav to ne bi bilo potrebno. To je bilo dobro zanje v tistem trenutku, da nisem hodila več na višino, vendar sedaj me samo ovira, ker ne morem početi stvari, ki so na višini. Zavezujem se, da se zavedam, da je bilo kreganje, ki sem ga bila deležna v povezavi s tistim dogodkom in sedaj me ne bodo več kregali, če grem na višino, ker se zavedam nevarnosti in sem pazljiva.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila čutiti strah, ko sem bila na vrhu kozolca, preden so odrasli splezali gor in me varno pospremili dol. Ko se zavem, da sem čutila strah, ko sem bila na vrhu kozolca, preden so odrasli splezali gor in me varno pospremili dol, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem splezala gor v igri, ter ker sem se želela dokazati. Ko sem bila zgoraj sem bila utrujena, ker je stavba visoka in je kar nekaj lat, katere sem morala preplezati do vrha. Če bi se zgoraj spustila, ter bi padla dol, ne bi preživela. Vendar preživela sem in živim. Zavezujem se, da se zavedam, da je večina strahov povzročena umetno, ker starši ne razložijo in en prikažejo nevarnosti na pravi način.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne imeti strahu pred višino, če lestev ali stopnice niso previsoke, so stabilne oziroma imajo ograjo, torej če se počutim varno. Ko se zavem, da nimam strahu pred višino, če lestev ali stopnice niso previsoke, so stabilne oziroma imajo ograjo, torej če se počutim varno, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to povezano s tem, ko so me dol pospremili, da sem prišla varno dol. Torej če je neka varnost, nekdo v moji bližini in se počutim varna, tako kot takrat pri spuščanju dol, nimam tolikšnega strahu pred višino, oziroma sploh nimam strahu. Zavezujem se, da se zavedam, da varnost, opora, nekdo, ki skrbi zame na višini, da sem lahko tudi sama, ki sem pazljiva in razumna.

ponedeljek, 13. junij 2016

154. dan: Vzeti si čas zase

V zadnjem času je pri nas živahno. Pazimo na osebo, ki je že starejša, ter zelo aktivna. Na to osebo pazimo, da ponoči ne vstane iz postelje in po možnosti pade, ter si ponovno zlomi kolk, kar je tudi vzrok, da ne pustimo da vstaja ponoči in smo tudi čez dan poleg nje. Ker živimo v hiši skupaj s to osebo, ter sem jaz v istem nadstropju z njo, večina nočnega dežuranja pade name, ker sem najbližje in tudi najbolj slišim kaj se dogaja. V tem času imamo tudi odprta vrata, da se sliši vsak malo močnejši vdih in izdih te osebe.

Poleg tega, sem prve dni kar cele noči prebila v sobi te osebe, kjer sem sedela v polsnu na stolu. Nisem si upala zaspati, ker sem se bala, da bi zaspala. Ko so me proti jutru zamenjali, sem si upala se uleči v posteljo in normalno za nekaj ur zaspati. Vendar kaj se mi je zgodilo nekaj dni kasneje. Zmanjkalo me je za nekaj ur. Zaspala sem. Kako je to mogoče, če pa bi morala paziti nanj. Na srečo sem se pravi trenutek zbudila, vendar se je naslednji dan ali dan kasneje ponovilo. Zaspala sem še za več kot par ur, ampak kar za celo noč. To nisem jaz, ne sme se mi zgoditi. Če obljubim, da bom pazila, če si obljubim, da bom pazila, ne smem zaspati. Še huje je, ko sem za vikend tudi čez dan šla spat, ter tudi, ko nisem bila več zaspana še malo potegnila. Spala sem in nekdo drug je moral paziti namesto mene, ki sem spala.

Počutila sem se slabo. Nisem perfekcionist, sobo imam v razsulu, nič mi ne gre, ampak ko se nekaj zapičim, mora biti tako, kot si zapičim. Slabo se počutim, ker se trudim se naspati za nazaj, ko sem premalo spala in ne vem več kateri dan se je kaj dogajalo, ker imam prazno glavo. Počutim se slabo, če grem po vrtu s fotoaparatom in fotografiram rože, da se umirim. Počutim se slabo, če si želim vzeti čas zase. Tudi zato, ker sem šla z nekom v gozd, da se nadihava svežega zraka, sem se zaradi tega počutila slabo. Vendar ker sem utrujena, sem nasilna in me hitreje vsaka najmanjša stvar vrže iz tira. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, ker spim čez dan zaradi utrujenosti in premalo spanja preko noči. Ko se zavem, da se počutim slabo, ker spim čez dan zaradi utrujenosti in premalo spanja preko noči, se ustavim in diham. Zavedam se, da če si vzamem čas in se naspim, kolikor v tistem trenutku potrebujem, je bolje zame in za ljudi okoli mene, kot pa da se trudim biti budna cele dni in noči in se slabo počutiti ker ne spim dovolj in ne naredim dovolj niti dovolj kvalitetno. Zavezujem se, da če sem utrujena, je bolje da spim preko dneva, saj imajo drugi več od mene pa tudi sama se bolje počutim spočita, zato je slabo počutje odveč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti slabo, ker sem si vzela čas zase in delala stvari, ki me veselijo. Ko se zavem, da se počutim slabo, ker sem si vzela čas zase in delala stvari, ki me veselijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsakdo potrebuje čas zase, da se regenerira, da se posveti sebi. Tudi delo je lahko posvečanje sebi, če je to delo tako, ki ugaja trenutnemu počutju in zmožnostim. Zavezujem se, da če sem utrujena, ni potrebno samo spati, ampak lahko delam stvari, ki me veselijo in sproščajo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti nasilna, ker sem neprespana. Ko se zavem, da sem nasilna, ker sem neprespana, se ustavim in diham. Zavedam se, da nasilje ne reši nobene situacije, ampak jo samo poslabša, saj se jaz počutim slabo, ker porabim še tisto malo energije, kolikor mi jo je ostalo za stvari, ki mi škodujejo. Prav tako škodim tudi vsem okoli sebe. Kričanje in nasilni izpadi me omejujejo. Zavedati se moram, da oseba, ki jo pazimo, živi v nekem drugem svetu, ima občasne trenutke, ko se zdi, da ne razmišlja več trezno, ko pa je pri sebi, pa provocira. Ne vem ali naj jemljem to osebo kot popolnoma zdravo ali pa ima že simptome kake bolezni spomina. Zavezujem se, da se zavedam svoje nasilnosti in jo prekinem še preden pride do tega, pa ali me oseba provocira, ali je bolna in zato tako govori in deuje, ker niti to, niti premalo spanja ne sme biti izgovor za karkoli nasilnega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pomagati, da me tudi drugi doma vidijo in pohvalijo, kako sem pridna in pomembna, ker brez mene ne morejo nič. Ko se zavem, da pomagam, da me tudi drugi doma vidijo in pohvalijo, kako sem pridna in pomembna, ker brez mene ne morejo nič, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne morem delati samo tiste stvari, zaradi katerih mislim, da me bodo drugi hvalili, ker imam sama občutek, da delam več, kot drugi vidijo, da delam. Ne smem se skrivati za deli, ki niso nikomur ljubi, sama pa imam izgovor, da lahko preostali čas lenarim, ker itak čujem čez celo noč. Iščem pohvale in pozornost drugih, ker se ne počutim dobro v svoji koži. Prav tako drugim razlagam situacijo, da se bom lahko smilila drugim, kako sem uboga, ker nič ne spim. To ni življenje, to je del životarjenja, ko se človek nima rad. Zavezujem se, da stvari ne delam zaradi pohval ali plačila, ampak ker želim brezpogojno pomagati, če imam v svojih predstavah kakršnikoli plačilo, to ni več brezpogojna pomoč in se moram ustaviti, zadihati, ter ugotoviti, kaj bi sploh rada dosegla s to pomočjo, ki naj bi jo nudila.

četrtek, 26. maj 2016

153. dan: Moje moško življenje

Velikokrat imam občutek, da me imajo starši za fanta, saj jim je potrebno pomagati na kmetiji. In ker sem ženskega spola, moram delati tudi opravila, ki niso ravno preprosta in se jih brez problema poimenuje moška opravila. Čeprav sedaj, ko razmišljam o tem kaj pisati, ugotavljam, da že dolgo časa nisem pomislila na to, da bi me imeli za fanta, da bi mi dali težja, moška opravila. Predvidevam, da je za to krivo moje dojemanje situacije, vendar če še vedno mislim na to, kako sem se počutila, zakaj sem govorila, da me imajo za fanta, potem je potrebno vseeno predelati stvari, ki me in so me motile in omejevale. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti kot fant, če me prosijo za pomoč pri težjem delu, ki pa ga lahko naredim tudi kot ženska. Ko se zavem, da se počutim kot fant, če me prosijo za pomoč pri težjem delu, ki pa ga lahko naredim tudi kot ženska, se ustavim in diham. Zavedam se, da so težja in lažja dela in da so težja ponavadi namenjena fizično močnejšim moškim, vendar to ni nobeno pravilo. Tudi ženske če zmorejo lahko delajo tako imenovana moška dela in tudi moški lahko opravljajo dela, ki so v večini primerna za šibkejše ženske. Meja med moškimi in ženskimi deli ni, so samo fizično zahtevnejša in fizično manj zahtevna dela. Zavezujem se, da se ne počutim kot fant ampak kot ženska, tudi če me prosijo za pomoč pri fizično težjem delu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ločevati moška in ženska dela. Ko se zavem, da ločujem moška in ženska dela, se ustavim in diham. Zavedam se, da ni moških in ženskih del, so samo dela. Nekatero delo je primerno za fizično močnejšega človeka, drugo ne potrebuje nobenega fizičnega napora. Kakor smo ljudje različni, tako je vsako delo primerno za nekoga, ne glede na spol, ampak na fizično zgradbo in moč telesa. Zavezujem se, da ne ločujem del na moška in ženska dela, ampak na dela, kjer je potrebno več oziroma manj fizične moči.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore za nedelo tako, da sem se izgovorila, da je neko delo pretežko zame. Ko se zavem, da iščem izgovore za nedelo tako, da sem se izgovorila, da je neko delo pretežko zame, se ustavim in diham. Zavedam se, da če človek noče delati, da je zanj vsako delo pretežko zanj in se tako počuti, da je tisto delo primernejše za nasprotni spol. Starši me posijo za pomoč pri težjih opravilih res samo v primeru, da sami ne zmorejo, ter da je opravljanje dela primerno in varno tudi zame. Zavezujem se, da ne iščem izgovore za nedelo tako, da govorim, da določeno delo je pretežko zame, ker zagotovo ni, vsaj dokler ne poizkusim. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti opravljati nekatera dela, ki so prezahtevna zame. Ko se zavem, da sem si želela opravljati nekatera dela, ki so prezahtevna zame, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem z nekaterimi deli želela dokazati, da zmorem. Ta dela so bila ponavadi preveč zahtevna zame, vendar so bila tako nenavadna, da sem se počutila posebna. Že kot mala sem želela kositi na roke s koso, ker sem se tako počutila nekaj posebnega, ker tega ne zna vsak. V sedmem razredu sem na roko cepila dva. Prav tako mi je vedno všeč, ko skupaj z očetom menjavam gume (menjava zračnice in plašča na kolesu/feltni/platišču) pri traktorju ali traktorskih priključkih. Tudi na traktorje sem nora že od malega. Zavezujem se, da tako kot košnjo in menjavo gum, vsako delo vzamem kot igro in zabavo in ne bo nobeno prezahtevno zame.

četrtek, 19. maj 2016

152. dan: Igračkanje

Vsak dan gledam televizijo, vendar do sedaj nisem imela nobenih potreb ali želj, da bi poleg gledanja delala še kaj. Verjetno zato, ker ponavadi nisem gledala sama. Zadnjih nekaj dni pa moram zaposlit roke. Najprej sem se igrala z lesom, sedaj se igram s testom, ter delam kitke z različnim številom premen oz niti in sicer od 3 do 9. Hkrati ne preveč preprosti in enostavno, samo ugotoviti je potrebno kako se dela kite iz 5 ali 6 niti, potem pa z več nitmi delaš po istem kopitu. Pa da se ne hvalim nekaj, kar sem se naučila iz spleta, ter se lahko to nauči vsak, raje razmišljam zakaj je prišlo do želje in potrebe po ustvarjanju. Se mi je zdel čas med gledanjem TV izguba časa in sem ga želela zapolniti, ali pa sem začela ustvarjati zaradi pogrešanja neke osebe, ki trenutno ni prisotna zaradi nepredvidljivih okoliščin.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati zamenjavo v trenutkih osamljenosti. Ko se zavem in iščem zamenjavo v trenutkih osamljenosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da če sem osamljena, da si moram dati pozornost, se počutiti sprejeta od same sebe. Če si vzamem nekaj, kar me samo zamoti, potem samo preusmerim pozornost, ne pa jo odpravim. Zato je potrebno ugotoviti vzrok, ter ga odpraviti. Zavezujem se, da odpravljam vzrok, je pa se zamotim ali dušim posledice nekega dejanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila počutiti se neprijetno, nepopolno, leno, kot da nekaj manjka, ko sem sama gledala televizijo, ne da bi poleg še kaj počela. Ko se zavem, da se počutim neprijetno, nepopolno, leno, kot da nekaj manjka, ko sem sama gledala televizijo, ne ba bi poleg še kaj počela, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to lahko zaradi osamljenosti, ali pa zato, ker sem razmišljala, kaj vse bi rada naredila in med gledanjem televizije je pravi čas za kaj takega, saj ne zapravljam časa. Ubijem dve muhi na en mah. Zavezujem se, da poizkusim ločiti moje želje in želje fizičnega telesa, ter da tudi če samo gledam televizijo ni nič narobe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se obremenjevati glede stvari, ki nimajo vrednosti, niso pomembne za nek razplet in nadaljevanje dogodkov. Ko se zavem, da se obremenjujem zaradi stvari, ki nimajo vrednosti, niso pomembne za nek razplet in nadaljevanje dogodkov, se ustavim in diham. Zavedam se, da samo tiste stvari, ki jih lahko spremenim, jih spreminjam, za ostale pa ne izgubljam časa, ter se ne sekiram zaradi njih. Zavezujem se, da ločim pomembne stvari od nepomembnih in pomembne naredim najboljše, kot znam, da se ne sekiram zaradi njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati nadomestilo za družbo, čeprav je družba samo biti v istem prostoru in gledati isto stvar na televiziji. Ko se zavem, da iščem nadomestilo za družbo, čeprav je družba samo biti v istem prostoru in gledati isto stvar na televiziji, se ustavim in diham. Zavedam se, da ne potrebujem nekoga, ki v istem prostoru počne isto stvar, ali se moram sama zamotiti z nekim delom, da se počutim dobro, da se počutim jaz, cela, sprejeta. Tudi če samo sama sedim in gledam televizijo ni nič narobe. Zavezujem se, da se sprejmem tako kot sem in sem sama sebi najboljša družba, tudi če ne počnem nič konkretnega.

sreda, 20. april 2016

151. dan: Maščevalnost 1

Nekaj časa nazaj, sem klicala neko osebo, vendar se je na telefon oglasila druga, nepoznana oseba. Predstavila sem se, tako kot tista oseba, vendar kaj več ji nisem hotela povedati, ker nisem vedela v kakem razmerju sta. Ne skrivam nič, ampak je to problem klicane osebe, zame bo samo prijateljstvo. Vendar vseeno mi ni dalo miru, da ne bi vprašala klicano osebo čez čas, kdo je oseba, ki se je javila. Ker se je tokrat nekdo javil, čeprav mi je klicana oseba rekla, da bo imela ugasnjen telefon, ter se mi ponavadi ne javlja na telefon sem bila jezna in sem se hotela maščevati. Še vedno sem jezna na to osebo in se ji maščujem na tak način, da želim na vsak način zvedeti kdo je oseba, ki se je javila na telefon in zakaj in sem vsiljiva in tečna. Res da to meji že na ljubosumje, vendar to je že druga zgodba.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se maščevati, ker ni bilo tako, kot sem si predstavljala. Ko se zavem, da se želim maščevati zato, ker ni tako, kot sem si predstavljala, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsak ima svoje življenje in če ga živi tako, kot ve in zna najbolje, je to njegovo življenje in moje maščevanje bo samo zame slabše, ne pa tudi za druge, katerim se želim maščevati. Z maščevanjem se zaviram in si delam samo sebi škodo. Zavezujem se, da moje predstave in neujemanje realnosti z njimi niso povod za maščevanje, zato je najbolje, da v tistem trenutku se umirim in diham.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati potrditev, da so moje ideje prave in da mi drugi lažejo, če ne delajo tako, kot jaz mislim, da je prav. Ko se zavem, da iščem potrditev, da so moje ideje prave in da mi drugi lažejo, če ne delajo tako, kot jaz mislim, da je prav, se ustavim in diham. Zavedam se, da se stvari spreminjajo od trenutka do trenutka in da mogoče v nekem trenutku se zgodi nekaj, v drugem nekaj drugega in ni ravno tako, kot si jaz predstavljam, da bo v tistem trenutku. Ljudje imajo vso pravico delati tako, kot si želijo, saj niso moja last in jaz nisem njihova last. Zavezujem se, da si ne delam utvar, ki niso potrebne in ne mislim, da vsak, ki misli drugače kot mislim jaz, da se je zgodilo, laže.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti jezna  in se hotela maščevati, ker ni bilo tako, kot je oseba rekla, da bo. Ko sem zavem, da sem jezna in se želim maščevati, ker ni tako, kot je oseba rekla da bo, se ustavim in diham. Zavedam se, da ima vsak pravico do življenja in da dela kar si želi, ter se lahko tudi premisli, če je to zanj bolje. Nemorem biti jezna samo zato, ker je nekdo naredil nekaj, kar je rekel, da ne bo. Zavezujem se, da vsako dejanje sprejmem tako kot je v tistem trenutku in se ne oziram na kaj je bilo rečeno, da sebo zgodilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da je laž vse, kar je v nasprotju, kar sama "vidim" kot resnico. Ko se zavem, da mislim, da je laž vse, kar je v nasprotju, kar sama "vidim" kot resnico, se ustavim in diham. Zavedam se, da je res resnica samo ena, vendar če jaz nekaj "vidim" kot laž ali resnico, še ni res to laž ali resnica, če v resnici ne vidim kaj se je resnično zgodilo, brez mojih prepričanj v moji glavi. Zavezujem se, da šele ko vidim resnico, šele takrat vem, ali mi je nekdo povedal laž ali resnico in šele takrat "obsodim" oz izpostavim laž, da je res laž.

torek, 12. april 2016

150. dan: Maščevalnost

Ker mi je on naredil to, se mu bom maščevala. Ker me je zapustil, se mu bom maščevala. Ker me je užalila, se ji bom maščevala. Ker ni naredila tako, kot sem mislila, jaz da bo naredila, se ji bom maščevala. Maščevanje, maščevanje, maščevanje. Vsi bi se radi maščevali, ker se ni izteklo po naših željah in prepričanjih. Vendar kako so naše želje in prepričanja sploh realni? Ali nas vodijo čustva in prepričanja, ali podatki, po katerih lahko sklepamo o nekaterih stvareh in potekih dogodkov. 

Že dolgo je odkar sem si želela maščevati, ko sem si rekla, da se bom določeni osebi maščevala, vendar se ponavadi nisem, saj ko se je jeza polegla sem se umirila in pozabila. Ko se spomnim na besedo maščevanje se v telesu pojavi napetost, živčnost, jeza, nestrpnost, nelagodnost. Postane mi neprijetno. Taka, vendar še intenzivnejša občutja se ponavadi pojavijo, ko sem jezena in imam željo po maščevanju. Ne razmišljam jasno, ne posvečam se dihanju, nisem prizemljena, sem v energijah, ki so zelo močne in intenzivne in moje misli so v nasprotju z realnostjo.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ob misli na besedo maščevanje čutiti v telesu napetost, živčnost, jezo, nestrpnost, nelagodnost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ob misli na besedo maščevanje imeti polno glavo misli, ki so v nasprotju z realnostjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ob misli na besedo maščevanje biti v energijah.

Ko se zavem, da ob misli na besedo maščevanje v telesu čutim napetost, živčnost, jezo, nestrpnost, nelagodnost, imam polno glavo misli, ki so v nasprotju z realnostjo in sem v močnih energijah, se ustavim in diham. Zavedam se, da vse to ni potrebno, če nisi v energijah, ampak realno razmišljaš. Zavezujem se, da ko začutim energije, ki lahko pripeljejo do misli o maščevalnosti umirim z dihanjem in jih preusmerim, ter se začnem zavedati realnosti in sedanjega trenutka.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati o maščevalnosti in maščevanju. Ko se zavem, da razmišljam o maščevalnosti in maščevanju se ustavim in diham. Zavedam se, da ko razmišljaš o maščevalnosti in maščevanju nisi v tem trenutku, ampak premišljuješ kako bi se maščeval in zamujaš življenje. Maščevanje ni potrebno. Da pride do trenutka, ki se ne sklada s pričakovanji, je kriv vsak sam, ker predvideva po svoje kaj in kako bo, ter se ne zaveda, da je verjetnost, da se izide po njegovo zelo majhna. Zavezujem se, da ne razmišljam o maščevanju, ker je nepotrebno in samo krade čas, namesto, da bi živela svoje življenje.

sreda, 23. marec 2016

149. dan: Od prpe do novinarke

Bilo je nekoč, ko je vedno moral z mano hoditi kdo, ker sem se bala. Ker pa je bil ta nekdo z mano, sem želela, da je govoril v mojem imenu, ko je bilo potrebno kaj urediti. Strah, nezaupanje vase, nepijetno počutje, strah pred osramotitvijo, strah pred delanjem napak. Da, vse to me je omejevalo, tiščalo, dušilo. In kaj delam sedaj? Druge "maltretiram" z vprašanji in se javno izpostavljam kot pisec blogov in kot novinarka za lokalni spletni portal, za katerega pišem članke. No, če hočem napisati članke, moram tudi intervjuvati ljudi. In to postane čisto preprosto, ko si zaupaš. In kako si začneš zaupati, tako da se sprejmeš, se imaš rad, ter vidiš stvari v realni luči. Če nekaj delaš, narediš napako, večja verjetnost, da narediš napako pa je, če delaš prvič. Ljudje so na okencih uradnih ustanov tudi zato, da ti pomagajo, ne samo da kot je splošno razširjeno mnenje spijo in vlečejo bajne plače, ampak to je že druga tema. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti strah tudi tam, kjer ga ni. Ko se zavem, da vidim strah tudi tam, kjer ga ni, se ustavim in diham. Zavedam se, da se ni potrebno bati ljudi, ki so nekje po uradni dolžnosti, ter greš k njim, ker počno določeno delo. Prav tako se ni potrebno bati ljudi, ki jim moram nekaj vprašati, saj če si prijazen do njih, ter iskren, sotudi drugi taki do tebe. Ko sem nazadnje intervjuvala neko osebo o neki nepotrjeni stvari, sem prvo razčistila z njim točko, če gre to lahko sploh v javnost. Če si transparenten in pošten do drugih, bodo tudi drugi pošteni do tebe in ti bodo zaupali in strah po napakah in neuspehu in slabih mnenjih je odveč. Zavezujem se, da gledam na stvari realno in da vem, da je strah odveč.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se neprijetno počutiti in imeti strah pred osramotitivijo in delanjem napak, ter nezaupanjem vase. Ko se zavem, da se neprijetno počutim in imam strah pred osamotitvijo in delanjem napak, ter nezaupanjem vase, se ustavim in diham. Zavedam se, da je sram nekaj, kar je v moji glavi, nekaj kar ni v skladu z mojimi prepričanji, nekaj kar je zame napačno če naredim. Ker sem v strahu, se počutim neprijetno, da bi naredila napako, ter ker ne zaupam vase, potem naredim več napak, kot bi jih, če bi zaupala vase in ne bi imela strahu pred delanjem napak. Saj ni nujno, da če se naredi nekaj, kar je v naših prepričanjih napaka, da je napaka tudi za druge. Zavezujem se, da vedno verjamem vase in v svoje sposobnosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati stika z ljudmi, biti to kar sem, verjeti vase in si zaupati. Ko se zavem, da se bojim stika z ljudmi, biti to kar sem, verjeti vase in si zaupati, se ustavim in diham. Zavedam se, da je vse to pomembno za funkcioniranje v okolju okoli nas. Če ne verjameš vase in si ne zaupaš, potem to opazijo tudi drugi in nimaš toliko možnosti za konkuriranje z drugimi. Če delaš nekaj, kar te veseli in zaupaš v svoje delo, potem je večja možnost, da te opazijo in lahko vse skupaj nadgrajuješ in uspeš. Vendar bistvo je da se imaš rad, da si zaupaš, da si upaš stopiti do sočloveka in ga prostiti za pomoč in nasvet. Zavezujem se, da sem to kar sem, si zaupam, verjamem vase in če se mi kdaj ustavi, ter se počutim nelagodno, se ustavim, diham in ugotovim kje je problem in ga predelam. 

petek, 4. marec 2016

148. dan: Fizično delo, ki ga ne maram

Vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Od nekdaj sem govorila, da mi kvačkanje in štrikanje ne gre od rok, da nimam talenta za to, da imam raje kuhanje. Saj sem se nekaj trudila poizkusiti, vendar mi nikoli ni uspelo kaj spraviti skupaj, zato sem se temu raje izogibala. Me je pa včeraj, ko sem bila v trgovini nekaj prijelo in sem si kupila volno in kvačke, ter poizkušam nekaj ustvarjati. Ker volna za učenje ni ravno prava, sem se odločila, da raje najdem doma kako drugačno in se učim ustvarjati.
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da nekaj ne znam, čeprav se niti poglobila nisem, da bi se naučila. Ko se zavem, da verjamem, da nekaj ne znam, čepav se niti poglobim ne, da bi se naučila, se ustavim in diham. Zavedam se, da delati zaključke na podlagi nekih prepričanj v glavi, ne da bi poizkusila kaj narediti, ustvariti. Zavezujem se, da ne delam zaključke, ali nekaj znam oz zmorem na podlagi želja, ali prepričanj v glavi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ne znam štrikati in kvačkati in se tega ne bom nikoli naučila. Ko se zavem, da verjamem, da ne znam štrikati in kvačkati in se tega ne bom nikoli naučila, se ustavim in diham. Zavedam se, da če nekaj trdiš, ker ti trenutno ne paše narediti, da ne znaš, potem v resnici niti ne veš, ali znaš ali ne, ampak je to samo tvoje prepričanje. Ko se odločiš in poizkusišnekaj narediti, potem šele veš, ali znaš ali ne, tako da ugotoviš, ali ti je to, kar si poizkusil uspelo narediti ali ne. Zavezujem se, da preden iščem izgovore o tem, da ne znam nekaj narediti, vsaj poizkusim to narediti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti, da nekaj ne znam, kot izgovor, da ne naredim tistega, kar me prosijo da naredim. Ko se zavem, da govorim, da nekaj ne znam, kot izgovor, da ne naredim tistega, kar me prosijo da naredim, se ustavim in diham. Zavedam se, da iskati izgovora v neznanju je nekaj najbolj imaginarnega, nekaj kar ne pade na plodna tla, saj nihče ni od rojstva vse znal, vendar je s prakso in ponavljanjem in učenjem prišel do znanja in prakse in sedaj zna. Velikokrat se zgodi, da neko stvar znam narediti, vendar raje rečem, da ne znam, kot pa da bi naredila, to pa zato, ker mi ne uspe najbolje ali pa ni meni ljubo opravilo. Zavezujem se, da bom naredila vse, za kar me prosijo in ne bom iskala izgovorov v neznanju, ker če nekaj ne znaš se lahko naučiš.

sreda, 17. februar 2016

147. dan: Denar

Vsakič ko pogovor pride do teme denar zmrznem. Ne morem in ne morem govoriti o tej temi. Imam občutek, da ga ne potrebujem, vendar brez njega se ne da živeti, ne v tem sistemu. Zaradi tega sem tudi slabe volje in depresivna, tako kot veliko ljudi, kateri nimajo denarja, saj je pomanjkanje denarja, izguba službe in podobne stvari povezane z denarjem med glavnimi vzroki za depresijo. Čeprav denar ni ničesar več kot papir na katerega je natisnjena številka, mu dajemo prevelik pomen. Kako pa naj, saj je vse to nujno, ker vsi, no večina zahteva od nas ta papir, da nam nudi svoje usluge, ter tudi država ga ima rada, ter nam ga pobere vedno več. 
Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da je vse pogojeno z denarjem, čeprav so najboljše stvari in največje stvari neodvisne od njega, to pa so gibanje, narava, zrak, ptice, sonce in še veliko stvar, res pa je, da je lepih stvari vedno manj ravno zaradi denarja in pohlepa.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da denar je manj vreden zaradi nekaterih ljudi, ki so preveč pohlepni, vendar je večina na nek način preveč pohlepna, večina si želi več, kot potrebuje, tudi jaz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da če imaš denar, da si lahko vse privoščiš, če nimaš denarja pa si ne moreš ničesar privoščiti, vendar tudi denar ne more kupiti vsega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da če ni rednih prilivov denarja, to če si brez dela, te ne plačujejo, nimaš dovolj posla, da je konec sveta in ne moreš preživeti, vendar si lahko veliko pridelaš doma, vzgojiš sam hrano, vendar vseeno nimaš denarja za državo, ki hoče več in več, ter zato si vedno slabše volje in izgubljaš voljo do druženja, življenja in padeš v depresijo in nimaš niti volje iskati dela in posla in se ti nič ne da in je vedno slabše in slabše.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si želeti, da bi bil svet brez denarja, vendar si hkrati ne morem predstavljati kako bi ta svet deloval, ker vse deluje na dolgu, na minusu, kdo je komu kaj dolžan in kdo je bolj v minusu in zakreditiran, čeprav tega ne bi bilo, če bi uvedli drugačne valute, drugačen način prodaje in kupovanja.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred bogatejšimi, saj imam občutek, da imajo premoč nad menoj, vendar tudi bogati se bojijo bogatejših, ter bolj ko so bogati, več denarja si želijo in upajo, da bodo dobili vedno več in več.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dopustiti, da se vse to dogaja, ker dovoljujem njihovo početje, tako da kupujem, prodajam, da volim oz ne volim posameznikov, ki se bojijo ljudi nad sabo, ker imajo več denarja, dopuščam, da nisem eno bitje, ki ima en glas, ki je pomemben, dopuščam, da me ustrahujejo in ukazujejo preko papirja, ki mu pravijo denar, dopuščam, da upravljajo z mojim življenjem, ter se ne postavim zase, tako da se zavem, da sem tudi jaz odgovorna za svet kakršen je, ter tudi jaz sem lahko en delček k spremembi sveta na bolje.

Zavezujem se, da sem aktivna, da me ni strah zaslužiti denar, ker denar še vedno poganja svet, ni me strah govoriti o denarju in me prositi in zahtevati, da me plačajo za moje delo, ker vsako delo, ki je pošteno je delo, ter če ne bo valuta čas, do takrat bomo delali za denar in se ga ne bom bala in se ga ne bom oklepala, potrebujem ga za preživetje in dostojno življenje.