142. dan: Novoletne zaobljube

Silvestrovo in novo leto je čas pogleda v preteklost, ter iskanje izgovorov, zakaj nismo izpolnili zaobljub, ter delanje novih zaobljub za novo leto. Jaz ne delam zaobljub. Že lani nisem pričela s pisanjem blogov s prvim v mesecu oz letu, ampak ko sem se odločila, da ga bom začela pisati, sem ga napisala in ga še vedno pišem. Tudi letos si ne bom dajala nekih zaobljub, ki se jih nenazadnje sploh ne držim. Kaj sploh so zaobljube? Zaobljube so naše želje, ki nam pomagajo, da bi se spremenili na bolje, shujšali, dobili delo, vendar ko vidimo, da ni uspeha takoj, sčasoma obupamo. Ne pravim, da zaobljube niso tisto pravo. Vendar je nesmiselno jih delati ravno za novo leto. V vsakem dnevu leta, lahko se odločimo in pričnemo telovaditi, aktivno iskati delo, oziroma se zaobljubimo. Zakaj bi morali to početi ravno za novo leto, ker tudi novo leto je samo dan kot vsi ostali. Je dan, ko zamenjamo koledarje, ki so nam dobra pomoč, da se lahko dobro časovno orientiramo in se dogovorimo za sestanke in druženja, prav tako je dobro pomagalo tudi ura. Časa ni, saj je v našem življenju pomemben samo ta trenutek, vdih in izdih, dihanje, ki se ga ne zavedamo, ampak dihamo čisto spontano. 

Prav tako pa ima vsakdo tudi želje za sočloveka in ljudi po svetu. Vsak želi srečo, zdravje, denar in mir. Ko bomo odstranili denar, ali pa ga bomo imeli vsi zemljani dovolj za dostojno življenje, ko se bomo zavedali, da nam naše isli uničujejo zdravje, takrat bomo živeli v tem trenutki in bili srečni, vendar ne začasno, ampak resnično, ki je ne bomo čutili, ampak živeli. No, takrat bo tudi mir in dali bomo priložnost tudi drugim, da nam pokažejo, kar si ne želimo videti, ker nas je strah neznanega in drugačnega.  

Ker pa je čas pravi bom vseeno napisala tudi svoje želje in svoje zaobljube:

Želim vam veliko dihov, ki se jih zavedate, besed, ki jim poznate pravi pomen, pogovorov, ki so produktivni, ter lahko sogovorniku govorite in vas razume, ter živeti in ne čutiti pristna čustva. Želim vam, da si date nove priložnosti (for-give myself), ter se hkrati zaobljubljam oz raje zavezujem, da si jih bom sama dala veliko. Spreminjala bom sebe, ter želim si, da se izboljšate tudi vi sami, na svoj način, ki vam je najljubši. Dajte si priložnost, če ne veste kako, spodaj je primer.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila želeti stvari drugim ljudem. Ko se zavem, da želim drugim ljudem, se ustavim in diham. Zavedam se, da želja ni dovolj. Če si nekaj želiš in samo čakaš, se ti želja ne bo nikoli izpolnila. Za izpolnitev želja je treba nekaj fizično narediti, če ne drugega povedati svoje želje drugim. Torej besedna zveza, želim si, da si zdrav, je najbolj neuporabna besedna zveza. Veliko boljše je, pridi, greva na sprehod, saj gibanje na svežem zraku je boljše od sedenja v zaprtih prostorih in tako boš tudi bolj zdrav. In tako delaš vsak dan, ter narediš več dobrih stvari zase in druge. Zavezujem se, da pazim kakšne želje imam in se poizkušam izogibati besedni zvezi želim ti,...

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da sem dovolj stabilna in se večino časa zavedam dihanja. Ko se zavem, da predvidevam, da sem dovolj stabilna in se večino časa zavedam dihanja, se ustavim in diham. Zavedam se, da ko sem stabilna, takrat se ni problem zavedati dihanja, vendar ko pride do reakcij, takrat pa, ko nisi stabilen, ampak v čustveni reakciji, pa pozabiš na dihanje, ampak misliš na vse drugo. Zato je potrebno biti stabilen, da se vedno zavedaš dihanja in si v tem trenutku. Zavezujem se, da delam na tem, da sem stabilna in se v vsakem trenutku zavedam dihanja.

141. dan: Prava odločitev ali ne

Lani sem 24.12. napisala prvi blog. Od takrat se je moje pisanje zelo spremenilo in moje življenje tudi. Tokrat je naslov isti kot v prvem blogu. Zakaj? Da pogledam malo nazaj in ugotovim, ali je bila odločitev prava ali ne. Takrat sem se bala kako bodo na moje pisanje reagirali drugi. Sedaj me to ne zanima več, ker če jim ni všeč, je to njihov problem ne moj. Takrat sem imela probleme z osnovnimi stvarmi, kako pisati in podobno. Sedaj lahko svetujem in pomagam drugim. Nekaj pa še vedno ne morem početi. Ne more živeti življenja drugih. Lahko sem jim zgled, lahko jim povem nekaj stvari, vendar ne morem delati procesa in živeti njihovega življenja. Sama se trudim zaživeti, čeprav imam vzpone in padce. Ti padci so še vedno zelo globoki, vendar imam podporo, ki me dvigne. Prav tako so mi blogi pomagali spremeniti nekatere vzorce in na določene situacije reagiram drugače. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati kako bodo drugi reagirali na moje pisanje. Ko se zavem, da se bojim kako bodo drugi reagirali na moje pisanje, se ustavim in diham. Zavedam se, da pišem o sebi, kaj se mi dogaja, kako reagiram, kaj bi rada spremenila. Hodim svoj proces, ki je hkrati lahek in težak. Najtežje je spustiti neko prepričanje. Vendar s pomočjo pisanje gre tudi to, vendar samo, če si dovolj samodirektiven. Prav tako si je dobro že na začetku odstraniti predsodke, kaj bodo rekli drugi na to kar pišem. Nekateri bodo sprejeli, drugi ne bodo sprejeli. Napisal si eno objavo, ki je taka, kot je najboljša zate, ti najbolj pomaga. Če so vidne spremembe na meni, potem se ne obračaj an menenja drugih, ker niso pomembna. Zavezujem se, da se ne bom ozirala na mnenja drugih in pisala še naprej na način, kot sem pisala do sedaj, ter tako kot do sedaj se bom izogibala občutljivih osebnih tem, katere pišem zasebno.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da je spustiti neko prepričanje zelo težko. Ko se zavem, da verjamem, da je spustiti neko prepričanje zelo težko, se ustavim in diham. Zavedam se, da če si samoiskren in vidiš, da te prepričanje samo ovira, ter je bolje, da ga odstraniš iz svojega življenja, da je spustiti prepričanje najbolj enostavno. Težje je priti do vzroka, ki je pripeljal do tega prepričanja, saj se ga včasih sploh ne zavedamo in je odkitje res tisti trenutek, ko vse napetosti v telesu ob misli na določeno stvar popustijo in lahko zadihaš. Zavezujem se, da ko pridem do nekega prepričanja vase pogledam samoiskreno in vidim, ali je to prepričanje sploh potrebno ali ne in če ni potrebno ga odstranim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti predsodke ter slabo mnenje o sebi. Ko se zavem, da imam predsodke ter slabo mnenje o sebi, se ustavim in diham. Zavedam se, da lahko poslušaš pedsodke in slabo mnenje o meni, lahko pa imam tudi predsode in slabo mnenje o sebi. Poslušati duge je lažje, saj te ne boli to toliko, sploh ko se zaveš, da to je samo njihovo mnenje. Ko pa določeno mnenje o sebi poslušaš več časa od ene in iste osebe, potem si prepričan, da je to to, da si res tak, kot te vidijo drugi. Čeprav to sploh ni res in to prepričanje je napačno in eno od mnogih, katerega je potrebno spustiti in iti naprej. Zavezujem se, da predsodke in slabo mnenje o sebi odstranjujem, ter pričnem živeti in dihati s polnimi pljuči. 

140. dan: Ego ali zdrava pamet

Stvari uspejo ali pa ne uspejo. Uspeh je odvisen, od veliko dejavnikov, še najbolj pa od začetne točke (starting pointa). To je v mojem primeru, ali začenš nekaj delati zaradi sebe, ali zato, da drugim ustrežeš. Sama veliko stvari delam, da ustrežem drugim, da me lahko drugi pohvalijo, no to pričakujem, čeprav je realnost drugačna. Potem pa je še tukaj moj ego, saj ko se nekaj odločim, mora biti tako in nič drugače, čeprav vem, da se ne bo izšlo najbolje. Ko se nekaj odločim, me nič ne premakne, tudi če s tem škodujem sebi. Včasih tako škodujem tudi drugim, čeprav si tega en želim početi, ker nisem človek, ki bi škodoval drugim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bom uspešna, če delam tako, kot si zamislim in ne poslušam nikogar, ki me želi prepričati, da moj način ne deluje. Ko se zavem, da verjamem, da bom uspešna, če delam tako, kot si zamislim in en poslušam nikogar, ki me želi prepričati, da moj način ne deluje, se ustavim in diham. Zavedam se, da človek ne more z glavo skozi zid, pa tudi oponašanje osla z njegovo trmo ne deluje. Najbolje je na svet gledati z zdravo pametjo, pač odločati se je treba tako, da nikomur ne škoduješ, ne sebi ne drugim. Če škodiš sebi ali drugim, ta odločitev ni prava in jo je potrebno spremeniti. Zavezujem se, da pred odločitvijo pogledam ali s svojo odločitvijo komu škodujem, če ne, potem se odločim za, če škodujem, se ne odločim ali spremenim odločitev.

Odustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti napačne začetne točke, ter se zaradi tega napačno odločati. Ko se zavem, da imam napačne začetne točke, ter se zaradi tega napačno odločam, se ustavim in diham. Zavedam se, da to, da iščem delo, se prijavim na izpit in se ne odjavim, čeprav ne znam dovolj in bi se lahko odjavila, nočem sprejeti denarja, čeprav ga potrebujem, so rezultat tega, da hočem nekaj storiti, da bi bila pomembnejša v očeh drugih, oziroma se hočem ljudem pokazati v najboljši luči. Ne upam si zapreti podjetja, ker me bodo tako imeli ljudje okoli mene nesposobno. Nočem sprejeti denarja, ker nočem prejemati miloščine, če nisem naredila tako, kot bi morala. Zavezujem se, da ne bom več egoistična, da bom našla pravo začetno točko, ter delovala tako, da ne bom več trpela in škodila sebi in drugim.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kolebati med zapreti podjetje ali ne zapreti podjetje. Ko se zavem, da kolebam, ali naj zaprem podjetje ali ne, se ustavim in diham. Zavedam se, da v vsakem primeru moram najti boljše delo, no moram najti nekaj, kar mi bo prinašalo denar. Do sedaj, karkoli sem naredila, ni bilo pravega učinka, ker imam podjetje samo zato, da ga imam, ker če bi delala karkoli drugega bi se počutila manj vredno, čeprav sedaj ne delam nič. Sedaj se bojim zapreti podjetje, ker je edina možnost delo v tovarni, kjer pa ponavadi delajo tisti, ki nimajo visoke izobrazbe, čeprav je tudi sama nimam. Zavezujem se, da iščem delo in ko ga dobim zaprem podjetje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za nekaj več, samo zato, ker sem faliran študent. Ko se zavem, da se imam za nekaj več, ker sem faliran študent, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem nič, vendar nočem, da drugi to zvedo. Nočem, da vedo, da sem hodila na fax, vendar ga nisem naredila. Zaradi tega se počutim slabšo, manj vredno. Vendar v resnici sem navaden človek, ki se trudi. Zavezujem se, da se zavedam, da izobrazba ne prinese statusa in možnosti, da se imaš lahko za nekaj več.

139. dan: Iskanje pozornosti malo drugače

Pred časom sem napisala serijo blogov na temo iskanje pozornosti, saj sem ugotovila, da vse kar iščem in potrebujem je pozornost. Od takrat do sedaj se je malo spremenilo. Namreč sedaj opazim večkrat kdaj potrebujem pozornost in včasih se z ljudmi resnično pogovarjam zaradi pogovora in ne ker bi iskala pozornost. Še več. Sedaj se mi včasih celo zdi, da preveč iščem pozornost, čeprav temu ni tako. Včasih tudi navaden pogovor, če se mi zdi, da govorim malo več kot ponavadi imam za iskanje pozornosti. Pa je res temu tako? 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da če govorim več kot ponavadi, da že iščem pozornost. Ko se zavem, da predvidevam, da če govorim več kot ponavadi, da že iščem pozornost, se ustavim in diham. Zavedam se, da še vedno ne vidim mejo med pogovorom in iskanjem pozornosti, saj sem večino časa mislila, da iščem pogovor, vendar sem iskala pozornost in sedaj, ko se tega zavedam, mislim, da v vsakem trenutku iščem pozornost, čeprav iščem tudi navaden klepet. Meja med iskanjem pozornosti in klepetom je tanka, ter razlika je samo v namenu. Če želiš klepet zato, ker ti je dolgčas, ker bi moral nekaj delati, pa se ti ne da, to je iskanje pozornosti, če pa klepetaš kar tako, pa je navaden klepet. Zavezujem se, da bom pozorna na namen pričetka klepeta, da bom lažje ugotovila ali si v resnici želim samo klepet ali še vedno iščem pozornost.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se obsojati, ker si včasih želim pogovora in govorim malo več, ker želim dati določene stvari iz sebe, saj glasno govorjenje zelo pomaga. Ko se zavem, da se obsojam, ker si včasih želim pogovora in govorim malo več, ker želim določene stvari dati it sebe, saj glasno govorjenje zelo pomaga, se ustavim in diham. Zavedam se, da daš iz sebe lahko na več načinov. Lahko izpišeš, poveš, lahko pa napišeš in potem glasno prebereš. Glasno branje mi dela še največ težav, zato to poizkušam rečiti tako, da probleme povem drugi osebi, ki mi lahko hkrati tudi svetuje kaj in kako lahko naredim. Zavezujem se, da bom pogovore nadomeščala z glasnim branjem zapisanjega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti odpor do glasnega branja. Ko se zavem, da imam odpor do glasnega branja, se ustavim in diham. Zavedam se, da je glasno braje zelo pomembno saj so vibracije našega glasu blagodejne za naše telo, ter glas pomaga zdraviti naše telo. Torej če imamo določene probleme, je najbolje odkriti vzrok problemov in delati na vzroku in sicer glasno. Zavezujem se, da bom več glasno brala, da ne bom več imela odpora do glasnega branja.

138.dan: Kaznovanje napak

V zadnjem času poslušam dobronamerne nasvete, ki se glasijo. Nisi še pripravljena na to, nisi na ono, nisi še pripravljena na tretje. Povsod je razlog ena stvar. Moj glas. Namreč drugi slišijo, da kričim, oz govorim jezno. Ko sem prvič to od prve osebe slišala, se mi je zdelo nenavadno, čeprav verjetno, ker pač se ne zmorem tako dobro poslušati. Ko pa sem drugič slišala od druge osebe pa sem se zamislila. Tukaj je nek vzrok, vendar kjer. Začela sem tuhtati, ter prišla do neke točke, ki se mi zdi smiselna in sicer, da ko sem ko sem bila mlajša in sem naredila napako, bila kregana, ter vsako napako, tako mojo, kot od drugih povežem s kreganjem, tako sebe, kot drugih, oziroma, da sem jezna ali nase ali na druge, če ne mislijo tako, kot mislim sama. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kaznovati sebe za svoje napake tako, da kričim nase. Ko se zavem, da se kaznujem tako, da kričim nase, se ustavim in diham. Zavedam se, da so ti vzorci prinešeni iz preteklosti in so v meni tako prisotni, da se jih niti ne zavem. Sama tega kričanja nase sploh ne opazim, večkrat pa opazim, da povišam glas, ko hočem nekomu dokazati svoje, čeprav v sebi čutim mir in nisem razburjena. Zavezujem se, da se bom opazovala in poslušala kaj in kako govorim, ter če se zavem, da kričim, zadiham in umirim sebe in svojo tonaliteto glasu.

Odpustim si, da sem seprejela in si dovolila se kaznovati za svoje napake. Ko se zavem, da se kaznujem za svoje napake, se ustavim in diham. Zavedam se, da bolje kot kaznovanje je ozaveščanje napak in ko se naslednjič zgodi podobna situacija,reagiram drugače, pravilneje. S kaznovanjem če se stori napako, se ne naredi nič dobrega, ampak se stanje še poslabša. Sploh otrok velikokrat ne ve, zakaj je kaznovan, ker starši nimajo časa razlagati otroku vzrok za kazen oziroma zakaj kričijo nanj. Zavezujem se, da ko opazim, da se kaznujem, se ustavim in diham, ter najdem napako, ter jo popravim tako, da je pravilna.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred delanjem napak. Ko se zavem, da imam strah pred delanjem napak, se ustavim in diham. Zavedam se, da nihče ni popoln in vsi delamo napake. Eni večje, drugi manjše, eni večkrat, drugi manjkrat, vsi pa jih delamo. Tisti, ki počnejo nekaj že dalj časa, so izurnjeni v določeni stvari, tisti pa ki delamo stvari prvič, pa potrebujemo več truda, vendar sčasoma lahko vsi delamo enako dobro, ter se znajdemo enako. Ljudje s prakso izurijo svoj glas, način govora in ostale stvari, ki so potrebne, da lahko nemoteno opravljajo svoje delo. Za treniranje svojega glasu je pomembno glasno govorjenje, kar je mene strah na nek način. Kje je vzrok tega, še nisem raziskala. Zavezujem se, da se bom trudila v glasnem govorjenju, kot pomoč bom posnela še kakšen blog, ker tudi na tak način vadim govorjenje in nastopanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati glasno govoriti. Ko se zave, da se bojim glasno govoriti, se ustavim in diham. Zavedam se, da glasno branje je pomembno. Še vedno ne znam tekoče brati glasno in se mi zatika, ker pač ne berem dovolj glasno, ampak je moge branje tiho, v mislih, kar pa je najslabše. Zavezujem se, da vsak dan vadim glasno govorjenje, branje in komuniciranje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti odpor do glasnega branja. Ko se zavem, da imam odpor do glasnega branja se ustavim in diham. Zavedam se, da ta odpor izhaja od nekje. Lahko je iz šole, ko smo se učili brati, lahko pa tudi od doma, kjer si zaradi hrupa čez cel dan, želim malo tišine, rada se odmikam v svoj svet in slišati svoj glas kot edini glas v prostoru je odbijajoče. Čisto drugače je, če z nekom govoriš, komuniciraš, saj imaš odziv. Večino časa sem bila v osnovni in tudi srednji šoli sama s seboj in sem se ponavadi pogovarjala v mislih, saj če bi me kdo slišal, bi mislil, da nisem normalna, ker že tako ali tako nisem bila preveč priljubljena. Zavezujem se, da grem preko sebe in pričnem z glasnim branjem in govorjenjem, kadar ej to potrebno, saj mojih misli nihče ne sliši in ne ve, kaj se dogaja v njih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pogrezati v sebe zaradi tega, ker sem bila nepriljubljena v šoli, čeprav sem želela si najti prijatelje. Ko se zavem, da se pogrezam v sebe zaradi tega, ker sem nepriljubljena v šoli, čeprav želim najti prijatelje, se ustavim in diham. Zavedam se, da je najbolje pustiti preteklost tam kjer je, vendar hkrati jo je dobro predelati, saj vzroki iz preteklosti imajo posledice v prihodnosti. Ko predelaš vso preteklost in ne misliš na prihodnost, ter si samo v tem trenutku, šele takrat lahko rečeš, da resnično živiš. Zavezujem se, da se odprem, najdem prijatelje in živim ta trenutek, ki je najbolj pomemben.

137. dan: Napadi v Parizu

Že celo popoldne spremljam kaj ljudje mislijo o napadih v Parizu in se strinjam z nekaterimi, spet z drugimi pa ne. Dajem vsem podobne komentarje, vendar v meni je napetost. Jezna sem na drugače misleče ljudi, na ljudi, ki krivijo teroriste, da so to povzročili. Vendar to niso povzročili teroristi, to so povzročili ljudje, to smo povzročili vsi. Da, to je odras delovanja in mišlenja vsakega posameznika. Zagotovo se bo oglasil kdo, ter trdil, da pa on že ne more biti kriv za kaj takega. Pa je. Tudi sama sem kriva. Tudi sama dopuščam taka dejanja. Zakaj? Kako? Zaradi volitev. Vsak človek ima pravico soodločati. Vsak je lahko šel na volitve in izbral svojega predstavnika. No, nekateri ga imajo, spet drugi pa ne. Ker pa so na volitvah vsi idealni, ter se želijo predstaviti v najboljši luči, ter biti izvoljeni, pa se delajo svetnike, ter zato, ker niso taki, veliko ljudi ne hodi na volitve, in to ni prav. Če ne veš koda izvoliti, izvoli tistega, ki ti bo naredil najmanj škode. No, ko so volitve mimo, ter so naši izbranci na svojih stolčkih, se pokažejo taki, kot so v resnici. Iščejo potrditve od zgoraj, iščejo denar. Vse to pa prinaša vojska. Torej gredo z vojaki v tujino, kjer skrbijo za MIR. Kako ironično. Puške še nikoli niso prinesle miru. No, in tako gre "lezenje v rit" po stopničkah do ljudi, ki imajo svetovno premoženje v svojih rokah. Vendar ti ljudje ga še nimajo dovolj, hočejo še več, zato plačujejo ljudi, da povzočajo zdraho. Povzročajo vojne. No, kje je največ vojn? Tam, kjer je največ surovin, ter na strateško pomembnih območjih. Posamezniki hočejo na račun življenja ljudi še bolj obogateti. In to povzroča vojne. Mogoče jaz nisem dovolj, da bi lahko naredila konkretno spremembo, vendar je vsak posameznik pomemben. 

Sedaj pa so tu še francoske zastave na FB profilih. Jaz nisem je dala in je tudi ne nameravam. Sočustvujem s sorodniki ubitih ljudi v Franciji, pa tudi drugod po svetu. S tem, ko dam barve zastave franciej na svoj profil pokažem, da ej zame Francija pomembna država, ostale države pa so nepomembne. Države, kjer zaradi lakote umre na tisoče otrok niso pomembne, saj se to dogaja vsak dan, a ne? Vendar ne, tudi te države so pomembne. In ne bom bila ujetnica medijev, ki na nek način hočejo, da to delamo, da poveličujemo eno državo. Naredila bom tako, da bo pošteno do vseh, do vsakega zemljana, prebivalca Zemlje. Nihče ni bolj ali manj pomemben. 

Vendar to, da se je to zgodilo ravno v Franciji ni nič nenavadnega, saj voditelji podpirajo vojno in poboje in se ljudje samo branijo na tak način. Kot da francoski državljani niso nobenega človeka iz držav, iz katerih so ti napadalci ubili. To je lahko tudi karma, če želimo takoj reči. Tisti, ki dela namerne napake, se bo zanje moral kmalu odkupiti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila jeziti se na ljudi, ki mislijo drugače kot jaz, saj s tem, da se sekiram in jezim, ne bom nič spremenila, samo izgubila bom pomembno energijo, ki bi jo raje porabila za kaj pomembnejšega od kreganja in sekiranja, to pa je kako fizično delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se prepričevati, da čeprav govorim, da smo vsi krivi za to stanje, da verjamem in se prepričujem, da jaz ne morem biti kriva, saj ne delam čisto nič narobe, vendar to ni res, saj veliko stvari, ki sem jih predstavila, da se jih ne sme/se jih mora delati, tudi jaz ravno obratno delam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ljudi ne sprejemati take kot so, ampak jih želim spremeniti, da bodo razmišljali tako kot jaz.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pisati blog čustveno in mogoče nekateri podatki in predlogi niso ravno najboljši za vse in niso preverjeni.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dovolila delati po principu, ne delaj drugemu tistega, česar nočeš, da bi drugi storili tebi, saj s čustvenim nastopom delujem v nasprotju s tem principom.

136. dan: Videti sebe v dejanjih drugih

Pred časom je nekdo izmed mojih FB prijateljev imel svoj dan. V njegovem obnašanju sem prepoznala sebe, ko sem imela najhujši dan. Ves čas je ta oseba govorila eno in isto in nikogar ni poslušala, tako kot jaz ponavadi ne poslušam v takem obdobju. Ta oseba je čez čas povedala, da je bila to samo igra, ter bila nad reakcijami drugih navdušena, ter presenečena nad sabo, da je uspel ta podvig, kar pri meni takrat, ko se mi to zgodi, ni tako in se ponavadi vleče več dni. Včasih sem že boljše volje, vendar ker drugi nadaljujejo z nasveti meni, še vedno igram igro nedostopnosti in slabe volje. Prav tako sem opazila, da je to iskanje pozornosti, ter bolj, kot se želiš približati taki osebi z nasveti, grše izpadeš, zato je bolje, da se jo ignorora in kar sama preneha s tem, vsaj v mojem primeru je tako. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zavedati se, da se obnašam neprimerno, vendar pri tem še naprej vstrajati. Ko se zavem, da se neprimerno obnašam, vendar pri te še naprej vstrajam, sem ustavim in diham. Zavedam se, da je besedna zveza neprimerno obnašanje lahko različno razumljeno, prav tako pa tudi moje obnašanje. Tokrat govorim o slabi volji in stresanju nejevolje na druge ljudi okoli sebe. Že to, da sem slabe volje ni najboljše, da pa v to povlečem še druge, pa je resnično neprimerno obnašanje, saj ni dobro ne zame ne za ljudi okoli mene. Zavezujem se, da ko bom opazila, da se neprimerno obnašam, da bom se odstranila iz družbenih omrežij.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost z neprimernim obnašanjem. Ko se zavem, da iščem pozornost z neprimernim obnašanjem, se ustavim in diham. Zavedam se, da kakršnikoli javni izpadi, ali pa izpadi na zasebnih kleptih so zato, da dobim pozornost. Čeprav se je moja potreba po pozornosti zelo zmanjšala, je še vedno prisotna in je tudi neprijetna, tako zame, kot za okolico. Zavezujem se, da preneham z iskanje pozornosti in če imam željo po tem, poizkusim narediti kaj pametnega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izzivati ljudi okoli sebe. Ko se zavem, da izzivam ljudi okoli sebe, se ustavim in diham. Zavedam se, da s tem, ko se jim prvo potožim kako slabo sem, potem pa nočem poslušati njihovih pridig, da je to navadno izzivanje. Vendar to bežanje pred dobronamernimi nasveti je v resnici bežanje pred resnico, pred tem, da moj um noče slišati tega, kar v resnici že ve, kar je dobro zame. Takrat se začnem boriti, odgovarjati tako, da želim utišati sogovornika. Uporabljem tudi nizke udarce, to so žaljive besede ali besedne zveze, ki so neprimerne za pogovor. Zavezujem se, da naslednjič, ne bom silila v pogovor, če ne bom želela slišati vseh nasvetov, ker samo pogovor zaradi pogovora ne more biti, če začnem z negativnimi izjavami.

135. dan: Nepopolna komunikacija

Včeraj sem pisala, kako me ljudje kljub temu, da jim večkrat razložim neko stvar ne razumejo. No, tam sem pisala, da me ne razumejo kaj želim povedati, tudi če povem vse informacije. Vendar imam sama še nek drug problem, ki ga opazijo drugi ljudje v pogovoru z mano. Namreč ponavadi pišem tako, da ne povem vseh informacij, ki so potrebne za normalno komunikacijo. Včasih jih namenoma spustim, da bi me povprašali po njih, spet drugič pa nenamerno. V primeru, da opazim, da sem nekatere informacije v pogovoru ali pri pisanju izpustila, jih dodatno napišem. Vem, da to izpuščanje podatkov ni dobro, saj sama, tudi če imam vse podatke, ponavadi še vedno zastavim kakšno podvprašanje, ker imam občutek, da ne vem vsega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da bodo ljudje ugibali ali pa me spraševali, če ne povem določenih informacij. Ko se zavem, da pedvidevam, da bodo ljudje ugibali ali pa me spraševali, če ne povem določenih informacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da biti skrivnosten človek ljudem ni všeč. Ljudje si želijo odkritost, saj jim že mediji veliko skrivajo. Zato če si skrivnosten človek, ter se greš skrivalnice s tem nič ne pidobiš, prej izgubiš. Zavezujem se, da ne skrivam podatkov, da me bodo spraševali po njih ali jih ugotavljali, ampak jim če že želim, da ugibajo zastavim konkretno vprašanje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predvidevati, da me bodo ljudje že razumeli, čeprav ne napišem vsega, kar bi morala. Ko se zavem, da predvidevam, da me bodo ljudje razumeli, čeprav ne napišem vsega, kar bi morala, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi ljudje ne znajo brati misli ali sklepati iz nekaj podatkov kaj sem jim v resnici želela povedati. Zavezujem se, da ko podajam neke informacije, se ustavim in diham, ter tako ustavim misli, saj tako bom se lažje skoncentrirala kaj pišem in podala dovolj in prave informacije, ter tako ne bo potrebno sogovornikom zastavljati dodatnih vprašanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost tako, da nisem podala vseh informacij, ki bi bile potrebne za to, da bi me sogovorniki razumeli. Ko se zavem, da iščem pozornost tako, da ne podam vseh informacij, ki bi bile potrebne za to, da bi me sogovorniki razumeli, se ustavim in diham. Zavedam se, da iščem pozornost na različne načine, ker si nisem sama sebi dovolj. Poizkušam dobiti sogovornike, ker mi je dolgčas, ker se ne znam ukvarjati sama s seboj in iščem pogovor, ter moj um išče energijo. Najbolje je v tem primeru se lepo posvetiti zavestnemu dihanju in fizičnemu delu. Zavezujem se, da ko se zavem, da iščem pozornost, se posvetim zavestnemu dihanju in fizičnemu delu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila dajati nepopolne podatke, da me sprašujejo po njih zato, da sem v središču pozornosti. Ko se zavem, da dajem nepopolne podatke, da me sprašujejo po njih zato, da sem v središču pozornosti, se ustavim in diham. Zavedam se, da lahko v središče pozornosti, do prepoznavnosti ali do klepeta pridem tudi na drugačen način in sicer, da ne vzbujam pozornosti, se pogovarjam o temah, ki zanimajo vse vpletene v pogovor, govorim z namenom, da nekaj povem, ne pa zato da govorim in podobne stvari. Zavezujem se, da se opazujem in ko opazim, da si želim biti v središču pozornosti, se ustavim in diham, ter premislim, ali naj neko stvar objavim, komentiram, odgovorim nanjo, ali je to samo želja po pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila govoriti in pisati prehitro, preden pomislim, ali sem podala vse pomembne informacije, ter ali sem dala prave in zadovoljive informacije. Ko se zavem, sa govorim in pišem prehito, preden pomislim, ali sem podala vse pomembne informacije, ter ali sem dala prave in zadovoljive informacije, se ustavim in diham. Zavedam se, da naše misli so zelo hitre in če govoriš jih težko ustaviš, lažje jih ustaviš tako, da pišeš, vendar še vedno so lahko prehitre in ovirajo pri normalni komunikaciji. Že tako prihaja do napačnih interpretacij, ker ima vsak človek drugačno interpretacijo iste besede in različno reagira na besedo, čeprav so besede nevtralne, potem pa če se še ne pove vsega, tako kot je bilo, je ali bo, prihaja do velikih napak pri komunikaciji in to lahko preprečimo samo z dobro komunikacijo, to je, da se pove vse podatke, tako pomembne, kot nepomembne, ter za razlago besed, za katere nisem prepričana, preveri v slovarju. Zavezujem se, da se pri govoru ali pisanju ustavim, ustavim prehitre misli, ter podam vse informacije, ki jih poznam, ne pa samo tiste, za katere mislim, da bi utegnile sogovornika zanimati.

134.dan: Ti nimaš prav

V zadnjem času sem pogosto v konfliktih in sicer z osebami, ki mislijo drugače kot jaz. Najpogosteje pidem v reakcijo, ko se osebi pove določena stvar več kot enkrat, ter se mi zdi, da oseba ignorira, ne bere/posluša, ali pa provocira ker misli, da je samo tako, kot ve in misli ta oseba prav. Najbolj me spravi v reakcijo, če oseba trdi nekaj, kar nisem rekla, ali pa sem bila napačno razumljena in to ne samo enkrat, ampak večkrat zapovrstjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila reagirati na ljudi, ki me napačno razumejo, me ne poslušajo, napačno interpretirajo, trdijo nekaj, kar nisem rekla, me provocirajo. Ko se zavem, da si dovolim reagirati na ljudi, ki me napaččno razumejo, me ne poslušajo, napačno interpretirajo, trdijo nekaj, kar nisem rekla, me provocirajo, se ustavim in diham. Zavedam se, da so to samo moje predstave in moram sama sebe kontrorirati, kako bom reagirala in se ustaviti še predno reagiram, namesto da sodelujem v umu. Zavezujem se, da naslednjič, ko opazim, da reagiram se ustavim, diham, ter poizkusim z drugo temo, ali čem podobnim, da sploh ne pride do take ali podobne situacije, kjer bi kateri koli od sodelujočih v pogovoru prišel do reakcije.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila priti v konflikt z drugače mislečimi osebami. Ko se zavem, da sem v konfliktu z drugače mislečimi osebami, se ustavim in diham. Zavedam se, da ima vsak človek pravico do svojega mnenja, ter mnenje vsakega spoštujem, vendar ko za neko stvar, za katero nima nekega dokaza ali logične razlage trdi, da je čista resnica, ne morem, da mu ne bi razložila, da temu ni tako, vendar ravno v tem primeru ne pride do konflikta. Zavezujem se, da če se z neko osebo ne strinjam, ji razložim kaj mislim jaz, vendar če želi še vedno me nekaj prepričevati, se ustavim, diham in distanciram od pogovora.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila prepirati se z osebami, ki drugače mislijo kot jaz. Ko se zavem, da se prepiram z osebami, ki drugače mislijo kot jaz, se zaustavim in diham. Zavedam se, da s prepirom ne bom rešila ničesar, ampak samo še poslabšala situacijo, ki pa je že v osnovi napeta, saj nihče ne bo popustil, torej v tem primeru se moram jaz umiriti, se zavesti situacije in umiriti vse skupaj, saj sem ponavadi tisti človek, ki bi moral to opaziti in pravilno reagirati. Zavezujem se, da se ne prepriram, če pa že pride do prepira, moram se zavedati situacije in poskrbeti, da se umirim in ustavim prepir.

133. dan: Energijsko zdravljenje narave

Včeraj sem med sprehodom po gozdu dobila preblisk. Spomnila sem se, da leto pa še nekaj mesecev nazaj, ko je bil žled, so bili vsi zgroženi nad uničenjem. Veliko ljudi je hotelo pomagati naravi, da se čimprej pobere. Nekateri ljudje so hiteli s podiranjem dreves, da bi rešili ostala drevesa pred propadanjem, ostali so pogozdovali, tretji pa so delali energijska zdravljenja narave. Tisti, ki so delali fizično, torej pogozdovali in podirali, kar je bilo za podreti so naredili dobro delo. Tisti, ki so pogozdovali, do v gozd vnesli nove rastline, ki bodo rasle počasi in bo čez nekaj let to območje postalo spet gozd.

Tisti, ki so podirali, so preprečili širitev zajedalca, ki mu pravimo lubadar. Vendar lubadar se je vseeno razpasel. Da, glavni krivci so tisti, ki niso pospavili podrta in slaba drevesa. Vendar se sprašujem, ali so ljudje, ki so energijsko zdravili naravo jo res kaj pozdravili. So res naredili vsaj kaj malega, da se je narava opomogla, ali pa je bilo to njihovo prizadevanje izguba časa. Sama pravim, da je bilo to zdravljenje izguba časa, saj se je narava sama pobrala, kolikor se je lahko. In dokaz so ravno lubadarji, saj če bi bilo kaj na tem zdravljenjem, ne bi prišlo do tolikšnega sušenja dreves, kot prihaja sedaj. Lubadar je začel svojo pot pri podrtih drevesih, nato pa nadaljeval na manj odporna drevesa, ter se širi tudi na zdrava drevesa, ki počasi izgubljajo moč. 

Torej, ali še vedno verjamete, da energijsko zdravljenje narave deluje, ali je bolje iti v gozd in narediti nekaj konkretnega, fizičnega. Jaz sem za fizično. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da energijska zdravljenja delujejo. Ko se zavem, da verjamem, da energijska zdravljenja delujejo, se ustavim in diham. Zavedam se, da edina energija, ki deluje kjerkoli je energija fizičnega dela, saj tako lahko naredimo ali največ škode, lahko pa tudi koristi, kaj je seveda najboljše. Zavezujem se, da če vidim, da karkoli potrebuje pomoč, ne bom mu dajala pozitivne energije, ampak stopim do tam in naredim nekaj fizičnega, nekaj obvežem, stisnem, popustim, posadim ali odrežem.

Odpustim si, da nisem sprejela in si dovolila bolj se fizično angažirati pri pomoči pri okrevanju narave. Ko se zavem, da se se premalo fizično angažirala pri pomoči pri okrevanju narave, se ustavim in diham. Zavedam se, da vsako posajeno drevo, pomoč gozdarjem pri lažjih opravilih ali kmetom je boljša, kot samo gledanje in upanje, da se bo narava kmalu pobrala, ker ji pošiljamo zdravilno energijo. Zavezujem se, da se ob podobnih primerih bolj fizično angažiram in naredim konkretne stvari za izboljšanje situacije.

132. dan: Partnerska veza

Sem v nekem čudnem obdobju, ko ne vem kaj bi sama s seboj. Sem v obdobju, ko imam preveč problemov sama s seboj, saj sem jih začela videti, spoznavati in odpravljati. Za silo sem zmanjšala potrebo po pozornosti, torej tudi po partnerjih, vendar še vedno ne dovolj. Sem pa dva meseca nazaj spoznala enega moškega, s katerim sva postala, nimam pojma kaj. Po eni strani si želim biti z njim v vezi, po drugi bi ga rada pustila. Pa bojim se ga pustiti, ker ga ne bi rada prizadela, če pa bom jaz vztrajala, pa se bom sama počutila ujeto. Poleg tega pa imam še toliko, tako negativnih, kot pozitivnih spominov, ki mi zamegljujejo realen pogled na situacijo. Osebi J sem že povedala kar si mislim, vendar občutek imam, da me sploh ni razumel, ker niti sama se ne razumem in se mi trenutno niti ne sanja kaj bi rada z njim in od njega.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah nad reakcijami J-ja, če mu povem, da z njim nočem v vezo, saj še vedno lahko ostaneva prijatelja in se lahko ščasoma prijateljstvo razvije v vezo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kolebati ali naj ostanem v takem odnosu z J kot ga imam sedaj, ali naj vse skupaj prekinem, saj tak odnos, kot ga imava sedaj, je samo občasno pogovarjanje po telefonu, saj se mi zdi razdalja, ki je med nama prevelika in mi je škoda časa in denarja zapravljati za nekaj, za kar ne vem ali bo obstalo ali ne, vendar ga nočem razočarati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, da je razdalja pomemben faktor, saj če sta partnerja za to, bosta vse naredila, da si bosta bližje, to pa so klici, sporočila, video pogovori, pa tudi obiski. Tudi veze, kjer je med partnerji večja razdalja obstanejo, če je interes iz obeh strani, vendar pri tej vezi se zdi, da ni prave energije, saj je edina komunikacija med nama preko telefonskih klicev, kar pa se meni osebno zdi veliko premalo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imela slabo vest v primeru, da bi ga zapustila, saj nočem da bi trpel. Do sedaj sem večino vez končala jaz, v zadnjem času pa vezo prekinejo moški, to pa mene na nek način boli, ter nočem takih bolečin povzročati drugim, ker meni se je uspelo pobrati, za njega pa nisem prepričala, da se mu bo uspelo v solidnem času pobrati in zaživeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila skrbeti kako bo reagiral, če bi se odločila, da nočem v vezo z njim, saj si želim ostati z njim v korektnih odnosih in ne veljati za slabo osebo, ki takoj, ko ni po njeno prekine vezo, ker nisem takšna. Zadnja daljša veza je trajala predolgo, saj je bila mučenje zame, ker nisem videla očitnega in sicer, da takratnem partnerju ne pomenim dovolj, saj so mu bile nekatere stvari pomembnejše tudi po preteku dveh let, ko sva bila v vezi. Take veze nočem več imeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izogibati se intimnim odnosom, ker mi preprosto ni do njih in to zaradi neke osebe, s katero sem želela biti intimna, kasneje pa me je razočaral in kot kaže si še vedno želim biti z njim, čeprav obenem ne želim več biti z njim. Končati moram umske igre okoli njega, ga pozabiti in začeti živeti življenje brez takih ljudi, ki me ovirajo pri mojem razvoju.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kako naj se odločim in kaj naj storim, glede tega, ali naj grem v vezo ali ne, čeprav bi morala samo poslušati sebe in pogledat realno na vso situacijo in rešitev pride sama od sebe.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ne vedeti kaj bi rada od sebe in kaj si želim, saj to bi mi moralo biti jasno. Čeprav sem v obdobju, ko se mi je življenje tako spremenilo, ko sem si tako izboljšala kvaliteto življenja, odpravila probleme, no veliko problemov, ki so me ovirali, se zavedam, da je pred mano še dolga pot, še veliko preprek, ki jih bom morala rešiti, ter iti dalje. Res je, da sem sedaj v vmesni fazi, ko puščam staro za sabo, za novo pa še nisem pripravljena, vendar vsak korak, vsaka malenkost je pomembna. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati kaj hočem od sebe, ker me je strah, kaj bodo rekli drugi. So stvari, ki jih je potrebno predelati, vzeti ali pustiti in iti naprej, ter ena stvar je tudi ta, saj me že nekaj časa drži na mestu, namesto, da bi rastla zaradi nje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zavlačevati in mu ne sporočiti kaj si želim do sedaj, ker mi še vedno godi pozornost in je bil on samo rešitev za moje probleme, namesto, da bi bila nevtralna in mu pomagala pri grajenju veze.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila mu očitati nepomembne stvari, ker sem mu dala priložnost, da bi me vprašal vse, kar bi si zamislil, pa je ni izkoristil, čez čas pa me spraševal stvari, ki bi jih lahko vprašal že takrat. To sploh ni pomembno, saj se ljudje spoznavamo veliko časa in še po preteku več let ne poznamo partnerja toliko, da nas ne bi mogel presenetiti.

Odpustim si, da sem sprejla in si dovolila v njemu videti oporo da lažje rešim svoje probleme, njegovih problemov pa se nisva niti dotaknila, čeprav bi se lahko s pogovorom veliko stvari razjasnilo. Zavezujem se, da ko opazim, da je moja opora, se ustavim in diham, ter pričnem delati fizične stvari, ter se z njim več pogovarjam tudi o njegovih problemih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila premalo komunicirati z njim in se skoraj ne pogovarjati z njim, saj mi pogovor z njim ni bil po godu. Prav tako sem se kmalu naveličala njegovega vprašanja, kaj še povem, ker če me je on klical bi mi on moral povedati kar si želi povedati, ali pa me vprašati kar si želi zvedeti od mene. Zaradi tega njegovega vprašanja sem postala živčna. Zavezujem se, da naslednjič ob temu vprašanju se ustavim in diham, ter mu povem kar je novega ali pa njemu zastavim vprašanje, ki bi ga rada zvedela.

131. dan: Sanje

To jutro sem ponovno sanjala. Da, pravijo, da sanjaš vsako noč, vendar si ne zapomniš sanj. Jaz nisem prepričana v to, sem pa prepričana, da imajo sanje nek pomen. No pa da jih opišem.

Dogajale so se v Ljubljani in sicer na Gospodarskem razstavišču, v dvorani imenovani Jurček, ki pa je bil čisto drugačen, kot se ga spomnim. Namreč steklo je bilo oblepljeno, notri pa je bilo kot na gradbišču. Na delu bližje vratom so biel postavljene mize, kjer so bile stojnice. Tudi sama sem imela stojnico in sicer na najmanjši mizi. V prostoru ni bilo veliko ljudi. Kmalu sem dobila od nekod informacijo, da je neka prireditev v povezavi z vinom, v tistem trenutku pa vstopi v prostor oseba B ženskega spola, ki sem jo takoj povezala z neko drugo osebo, ki ji lahko rečemo gospod Z. Gospa B je spraševala po neki stvari in ker sem hotela biti ustrežljiva sem tudi sama pričela z iskanjem tiste stvari. Medtem ko sem iskala, v prostor vstopi tudi gospod Z, ki me objame in me v objemu drži kar nekaj časa. Ta njegov objem se mi zdi zelo čuden, saj nisva bila nikoli v reali v takem odnosu. 

Od vseh sanj bom izvzela del z gospodom Z in ga bolj podrobno predelala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da bi imela iste občutke do Z tudi v realnosti, če bi ga srečala, kot v sanjah. Ko se zavem, da verjamem, da bi imela iste občutke do Z tudi v realnosti, če bi ga srečala, kot v sanjah, se ustavim in diham. Zavedam se, da je bilo v zadnjem letu med nama burno obdobje, ko mi je bil všeč, do tega, da sem ga videla kot nekaj več, pa do tega, da sem bila zelo jezna nanj, ker ni držal svoje obljube. Vendar sem nazadnje z njim poravnala vse račune, samo še pogodba obstaja, za katero pa ne vem, ali je sploh še veljavna ali ne. Zavezujem se, da Z sprejemam kot osebo in ne gojim nikakršnih čustev, ne negativnih, ne pozitivnih, ker ni potrebe po tem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ne gojim do Z nobenih čustev več. Ko se zavem, da verjamem, da ne gojim do Z nobenih čustev več, se ustavim in diham. Zavedam se, da to ni res, saj ko sem v sanjah slišala njegov glas, sem si želela, da ne pride notri, kjer sem razstavljala. Počutila sem se manjvredno v tem neuglednem prostoru, saj je on vedno urejen in se ima za nekaj več. Ko sem slišala v sanjah njegov glas, sem reagirala, torej tudi v resnici moram imeti še vedno nekakšna čustva do njega, čeprav jih tlačim in zanikam, da bi jih imela. Zavezujem se, da preneham s premišljevanjem o njemu in o tem kaj on misli o meni.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila misliti, da sem manj vredna kot on. Ko se zavem, da mislim, da sem manj vredna kot on, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem enako vredna kot on, čeprav ima on več premoženja kot jaz, sva oba samo človeka in prebivalca Zemlje. Zavezujem se, da se ne primerjam z drugimi in se ne ponižujem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati, kaj si on misli o meni in ali je jezen name zaradi skrajnega ukrepa, ki sem ga naredila. Ko se zavem, da razmišljam kaj si on misli o meni in ali je jezen name zaradi skrajnega ukrepa, ki sem ga naredila, se ustavim in diham. Zavedam se, da moje razmišljanje o tem sploh ni pomembno, ker če je jezen name, me sovraži ali kaj podobnega, je to njegov problem, ne moj. Ukrepala sem proti njemu zato, ker ni izpolnil svojih dolžnosti, ki jih je imel do mene in ko je bilo tega konec, je vsega konec. Sicer pa, če bi bil jezen name, bi hotel prekiniti vse stike z mano, tudi na FB in mi ne bi pred kratkim celo poslal prošnjo, da naj povšečim njegovo novo stran. Zavezujem se, da se ne sekiram kaj si drugi mislijo o meni in kakšna čustva gojijo do mene, saj to ni moj problem, ampak njihov.

130. dan: Osebni boji

Ali je dobro sprejeti darilo, ki si ga želiš, vendar od osebe, od katere ne bi smel sprejeti? Boj sam s seboj se pričenja in najlažje je, tako kot sem naredila jaz, vse skupaj prenesti na druge ljudi, da se ti pomagajo odločiti. V meni so divjali moralni predsodki. Ko so mi prijatelji govorili, da naj sprejmem, se mi je teža na prsih manjšala, dokler me ni nekdo postavil na realna tla, kjer sem bila prej. Postaviti sem morala mejo. Sprejela sem darilo, vendar vse ostane kot sedaj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati kaj se bo zgodilo, če sprejmem darilo, saj potem ko sem darilo sprejela, se ni spremenilo ničesar in nihče mi ni nič naredil in očital, kar sem se najbolj bala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati sprejeti darila, ker je darilo, katerega si ne morem sama privoščiti, čeprav če bi se potrudila, bi tudi sama prišla do takega darila, mogoče nenazadnje še boljšega, ker bi vedela zaradi česar ga kupujem in čemu bo namenjeno, vendar podarjenemu konju se ne gleda v zobe in darilo sem sprejela in sem hvaležna zanj.

Odustim si, da sem sprejela in si dovolila skrbeti kaj in kako bo če darila ne bi sprejela, saj sem razmišljala med sprejeti ali ne. Nazadnje sem se odločila, da darilo sprejmem in se zahvalim zanj, ter je misel, kaj bi se zgodilo, če darila ne bi sprejela odpadla.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila ustrašiti se, ko je bilo omenjeno darilo, čeprav sem osebi, ki mi je darilo dala, večkrat omenila, da imam slabe izdelke, podobne temu izdelku, ki sem ga dobila v darilo. Ta vzorec sem opazila večkrat, da ko sem na varnem, preko interneta rada povociram, ko pa pride do "akcije" ali je to sestanek, ali spoznavanje, ali karkoli podobnega, pa otrpnem in pričnem iskati izgovore. Ko se zavem, da delujem po temu vzorcu, se ustavim in diham. Zavezujem se, da se ne igram več na tak način, da ko se počutim "varna" provociram, ko pa bi se moralo kaj zgoditi konkretnega, fizičnega, pa otrpnem in iščem izgovore.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila spraševati druge za mnenje, da bi si olajšala odločitev, ter da bi lahko če bi bila odločitev napačna, zvalila krivdo na druge. Čeprav v tem primeru tega ne bom mogla, saj sem se nazadnje odločila sama in naredila tako, da bom mu če bo potreba, dala denar v protivrednosti darila.

129. dan: Kulturne razlike

Slovenija je majhna država, vendar zelo razgibana, tudi na kulturnem področju. Tukaj mislim na navade in običaje, ki se razlikujejo tako kot narečje iz vasi do vasi, kaj šele iz enega konca slovenije na drugi. Že nekaj časa me je strah kurentov/korentov ali kako jim že rečete. Zakaj me jih je strah. Ker na območju iz koder izhajajo so določene navade, sama pa teh navad ne poznam, ter se jih zato izogibam, ter celo bojim, ker so rahlo vsiljivi, sploh če vidijo za ženitev primerno žensko, kakršna sem jaz. 

Tudi sedaj, ko so na pohodu imigranti /begunci oz kakorkoli jim že kdo pravi, me jih je strah. Imajo svoje navade in prepričanja, svojo vero in imeli so svoje življenje. Njihovega življenja nisem raziskovala, vem pa, da se zelo razlikuje od mojega. Zato me jih je strah. 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred neznanim, ko ne vem kako odreagirati v določeni situaciji, da si ne naredim sramote. Ko se zavem, da imam strah pred neznanim, ko ne vem kako odreagirati v določeni situaciji, da si ne naredim sramote, se ustavim in diham. Zavedam se, da strah izvira iz nepoznavanja situacije, ter prepričanja, da bi se jaz morala prilagajati njihovi kulturi, navadom in običajev. Sram pa, da če ne bi naredila tako, kot pri njih delajo, da boda se mi posmehovali in me zaničevali zaradi tega. Vendar vem, da je vse v moji glavi, da če ne delam tako, kot oni, da bo vseeno dobro, samo da ne delam proti njim. To je govora večinoma o navadah in običajih v naši državi. Glede prišlekov pa je tako, da je potrebno sprejeti in upoštevati njihovo kulturo, katero so navajeni, delati tako, da se jih ne prizadane, obenem pa poskrbeti, da naše navade in kultura ostanejo take, kot so do sedaj bile. Če človek odide v drugo državo kot turist, se mora prilagoditi njihovim običajem. Glede teh prišlekov je drugače, tukaj niso kot turisti, ampak si želijo na novo zaživeti, tako da nenazadnje se bomo morali prilagoditi en drugemu. Zavezujem se, da me ni strah če ne poznam kulture, navad in običajev drugih ljudi in me ni sram narediti napake, ker ne poznam navad in običajev, ampak se izobražujem ter spoznavam, obenem pa spoštujem svojo kulturo, navade, običaje in vero.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila pisati tako, da ne bi sprožila prevelikih reakcij v ljudeh in bila deležna njihovih negativnih komentarjev glede tega, o čemer pišem. Ko se zavem, da pišem tako, da ne bi sprožila prevelikih reakcij v ljudeh in bila deležna njihovih negativnih komentarjev glede tega, o čemer pišem, se ustavim in diham. Zavedam se, da bodo vedno ljudje, ki bodo proti tujcem in drugače mislečim ljudem. Taki ljudje spoštujejo in priznavajo samo ljudi, ki so iste narodnosti kot oni, nekateri pa morajo še isto razmišljati kot oni. Vendar ni potrebe po tem, da bi grozili prišlekom, da se jih bo pobilo. Niso si krivi sami, ampak so odšli od doma zaradi vojne in porušenih hiš, oziroma ko so jim drugi sprali možgane, da je v Evropi boljše življenje. Prav tako so tudi oni ljudje, tako kot mi in jih je potrebno sprejeti kot človeka, ne kot nasprotnika, ter obenem narediti vse, da se ustavi vojna v njihovi državi, ter se vrnejo v svojo državo. Zavezujem se, da se ne oziram na neupravičena mnenja drugih, ter sama mislim in delujem na način, ki je najboljši za vse, tako mene, kot ljudi okoli mene, čeprav na prvi pogled to ni videti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti strah pred korenti/ kurenti, ker sem slišala, da se jih "rešiš" tako, da jim daš robček, sama pa le-tega nisem imela nikoli pri sebi in sem se zato raje umaknila, kot pa se izpostavila. Ko se zavem, da me je strah pred korenti/ kurenti, ker sem slišala, da se jih "rešiš" tako, da jim daš robček, sama pa le-tega nisem imela nikoli pri sebi in sem se zato raje umaknila, kot pa izpostavila, se ustavim in diham. Zavedam se, da s skrivanjem pred izzivi ne bom nikoli ugotovila, ali je to kar piše res ali ne, torej bi morala se prepustiti dogajanju in biti vesela, če pride do tega dogodka, da sem se nekaj novega naučila. Zavezujem se, da se ne skrivam pred novimi stvarmi, ampak jih spoznavam v praksi, kje se resnično ugotovi, kaj je res in kaj so samo govorice.

128. dan: Prvi vtis in trenutek

Pogovarjala sem se z osebo B, ki mi je rekla, da ko je slišala neke govorice o meni, da se je pričela umikati. Nato je ta oseba odšla na internet, ter pričela z raziskovanjem, ter ugotovila, da v resnici sploh nisem taka pošast, kot je dobila prvi vtis oz kar so osebi B o meni povedali drugi. Najprej se me je oseba B izogibala, ko pa me je preverila na internetu je bila bolj zaupljiva do mene. Tudi drugi so se me izogibali. Oseba B pa je spremenila mnenje o meni, ker je ugotovila, da me bo že ukrotila. Na srečo sem to osebo želela vprašati zakaj je prišlo do te spremembe in dobila sem odgovor, to pa še ni vse. Zaradi te osebe sem odprla oči, ter ugotovila, da se moram do ljudi, katere šele spoznavam obnašati drugače, ker lahko dobijo napačen vtis o meni. Vpletenim osebam sem se opravičila, vendar glavno opravičilo je opravičilo sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti vsiljiva do oseb, ki jih niti ne poznam dobro. Ko se zavem, da sem vsiljiva do oseb, ki jih niti ne poznam dobro, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo ljudje različni. Nekateri hitro navežejo stike, drugi jih zelo težko, nekateri obožujejo dotike, drugim so dotiki odveč ali pa se jim zdijo vulgarni, nekateri imajo tabu teme o katerih jim je težko govoriti, spet drugi jih nimajo. Sama se moram zavedati, da so ljudje drugačni kot jaz in lahko če delam nekaj, kar je meni všeč, lahko drugim ne paše, zato se moram v nepoznani družbi umiriti in spva spoznati ljudi in njihove meje. Zavezujem se, da se izogibam fizičnih stikov in pogostih tabu tem v družbi s katero se šele spoznavam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati pozornost na nepravi način, pri nepravih ljudeh. Ko se zavem, da iščem pozornost na nepravi način, pri nepravih ljudeh, se ustavim in diham. Zavedam se, da je nepravi način vsak način pri katerem ne delam tako, kot bi želela, da bi drugi naredili meni. Če nekoga pokličem parkrat po imenu in me ignorira bi morala vedeti, da ne želi komunicirati z mano, če me opozori, da naj nekaj ne počnem, potem bi morala prenehati s takim početjem. Nepravi ljudje pa so tisti, ki nočejo komunicirati z mano in se me izogibajo. Prav tako je možno, da so pravi ljudje in pravi način, vendar trenutek ni pravi, ali pa jim kaj drugega ni všeč. Zato je dobro opazovati ljudi in njihovo verbalno in neverbalno komunikacijo in jo upoštevati. Zavezujem se, da nisem vsiljiva do ljudi, pri katerih opazim, da nočejo na noben način komunicirati z mano in se me raje izogibajo, ter ne silim vanje samo zato, ker si želim pozornosti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila izbrisati vse okoli sebe, ter si predstavljati, da oseba B igra zame in se počutiti, kot da bi igrala mi podoknico. Ko se zavem, da sem izbrisala vse okoli sebe, ter si predstavljala, da oseba B igra zame in sem se počutila, kot da bi mi grala podoknico, se ustavim in diham. Zavedam se, da so moji občutki o ogranju podoknice prišli iz želje po pozornosti in po temu, da bi tudi meni kdo kdaj zaigral. Odšla sem v misli in si želela, da bi tudi meni kdo kaj zaigral in zapel, vendar sem se kmalu potopila v glasbo in petje, ter bila v tistem trenutku, v glasbi in petju, bila sem vesela, presenečena, ker kaj takega od te osebe nisem pričakovala, vendar sem uživala trenutek. Počutila sem se živa in sprejeta in smejala sem se. Pri naslednji pesmi so se pridružili še drugi inštrumentalisti in cel "koncert" sem posnela. Bilo je preprosto čudovito. Zavezujem se, da si ne predstavljam stvari, ki si jih želim nekoč doživeti in raje sprejmem trenutek in uživam v njem.

127. dan: Položaji

Cel teden delam kot prostovoljka in prvi dan, ko me je vodja prostovoljcev tu kjer delam pooblastil, da sem "šefica", sem se kar malo postavljala in sem upala, da bo ta moj naziv trajal dolgo, da bom lahko ostale prostovoljce vodila skozi delovne naloge. Žal so mi že naslednji dan posredno odvzeli pooblastila, saj naj bi glavnega na tem področju zamenjala druga oseba, kar se je tudi zgodilo. Zaradi izgube "statusa" sem se počutila manjvredna, saj sem si želela malo voditi ostale, da vidim, ali mi gre ali ne, vendar nazadnje sem ugotovila, da mi je status na nek način ostal, vendar ker sem pozneje hodila pomagati, ga nisem mogla v celoti pokazati in izvajati.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si jemati k srcu ko sem dobila in izgubila status "šefice", saj poleg pravic s statusom prihajajo tudi dolžnosti, večina ljudi pa vidi s pridobitvijo samo pravice, dolžnosti pa ne vidijo, dokler ni prepozno in se jih morajo zavedati. Tudi sama velikokrat vidim v višjem položaju večinoma kakšne pravice ima človek, dolžnosti pa ne opazim, saj večji ko je položaj, večje dolžnosti ima človek, da teče tako, kot mora.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti užaljena, ko sem izgubila večinoma navidezen status, s pomočjo katerega sem želela pokazati svoje znanje in sposobnosti, česar ni potrebno dokazovati, če si dovolj dober, saj delaš in dokazuješ se lahko tudi kot človek, posameznik, brez da imaš kakšen pomemben status.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti manjvredna, ker so mi odvzeli status, ki je bil samo dogovorjen in med nami in samo tisti, ki so bili takrat prisotni tam vedo zanj. Ko se zavem, da se počutim manjvredna, ko mi odvzamejo status, ki je bil samo dogovoren in med nami in samo tisti, ki so bili takrat prisotni tam vedo zanj, se ustavim in diham. Zavedam se, da v današnjih časih je tako, da se nekatere statuse hitro pridobiva in izgublja, spet drugi pa se posameznike držijo zelo dolgo. Zaradi tega je najboljše, da si v trenutku in se prepustiš toku dogajanja. Zavezujem se, da se ne počutim manjvredna, ker pridobivanje in odvzemanje nekaterih statusov je zelo hitro.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti ljudi, ki so na položaju, da so nekaj več, da so pomembnejši od drugih, vendar sem ugotovila, da tisti ljudje, ki so višje na položaju imajo več znanj, pooblastil in dolžnosti kot ostali in so čisto navadni ljudje, ki znajo presenetiti in se razživeti. Po 10 letih sem srečala bivšega šefa, ki sem delala zanj kot študentka in ugotovila, da je zunaj v družbi čisto drugačna oseba, kot sem jo videla takat v delavnici. Tam mora pokazati svojo avtoriteto, ko pa se druži pa se sprosti in uživa, kot vsak človek.

126. dan: Jeza

So različne stvari, ki te pripeljejo do jeze. Jeziš se zaradi počasnih voznikov pred sabo, ker je gužva na cesti ali v trgovini in se ti mudi, zato, ker te je nekdo užalil in si jezen nanj, pa jezen si, ko ti gre vse narobe. Da, veliko je trenutkov, ki te pripeljejo do jeze. Pa je res temu tako? Ali se res jezimo zato, ker je to edina možnost, ter če se ne bi jezili, ne bi mogli živeti? Ali so res ljudje ali avtomobili pred tabo krivi za tvojo jezo, ter zamujanje, ali si se sam napačno odločil in šel prepozno od doma, ali pa si mislil, da boš hitreje prišel na dogovorjeno mesto, vendar si se zadržal nekje? Ali res dela prodajalka v tvoji vrsti tako počasi, ker ji je dolgčas, ali mogoče, ker se tebi tako mudi? No, vse je v glavi. Ko greš na pot od doma, računaš, da bo cesta prazna in ne bo zastojev, ker zastoji so, pride do jeze (razlika med našimi predvidevanji in realnostjo- čustva), v trgovini mislimo, da če se postavimo v neko vrsto, da bo šla zaradi nas hitreje, kot ponavadi, vendar gre tako poooočasi, ter še veliko situacij, za katere mislimo, da se bodo odvile drugače, kot si predstavljamo, venar se odvijajo po svoje, mi pa smo zaradi te banalne razlike tako jezni, da kar "puhamo" od jeze, čeprav ni nihče okoli nas kriv za tako situacijo, samo mi sami, z našimi mislimi smo nas pipeljali do tega.

Par dni nazaj sem se jezila na ljudi, ki niti vedeli niso, da se jezim nanje, ker jaz sem mislila, da me ignorirajo, v resnici sem pa po pomoti imeta mikrofon na mute in me niso slišali, da jim želim nekaj povedati. Seveda je bilo vse v moji glavi, saj sem predvidevala, da me slišijo in sem jim nekaj govorila, v resnici pa me niso slišali, zato pa niso komunicirali z mano, me poslušali. 

Odpustilm si, da sem sprejela in si dovolila jeziti se na ljudi. Ko se zavem, da se jezim na ljudi, se ustavim in diham. Zavedam se, da če se jezim na druge, da se jezim v resnici nase, ker sem načrtovala in si želela, da se stvari zgodijo drugače, kot so se v resnici. Najslabše je nek potek načrtovati vnaprej, sploh če je velika možnost, da pride do sprememb. Zavezujem se, da si ne delam nekih načrtov, ki se lahko spremenijo, saj tako en morem biti jezna, če se mi načrti ne uresničijo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila bit jezna nase. Ko se zavem, da sem jezna nase, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem nase lahko jezna, ko ugotovim, da bi lahko bolje prišla skozi, ali bi bil rezultat boljši, če bi delala drugače, vendar ko si nekaj zamislim, delam tako, kot si zamislim. Zavezujem se, da se prilagajam in delam na tak način, da mi ne bo potrebno se jeziti nase.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati, da bodo drugi jezni, če bom naredila kaj narobe. Ko se zavem, da se bojim, da bodo drugi jezni, če bom naredila kaj narobe, se ustavim in diham. Zavedam se, da sama ne morem predvidevati reakcij drugih, saj so lahko neke stvari zanje čisto normalne, ko se zame zdijo nekaj slabega in zaradi tega pričakujem grajo ali jezo od njih, saj se mi je to tudi dogajalo pogosto v otroštvu. Zavezujem se, da ne sklepam o jezi drugih iz moje perspektive, ker ima vsak drugačen pogled na določeno situacijo.

125. dan: Ljubosumje

Ko si v glavi zamisliš, da bo neka oseba ti posvečala toliko pozornosti, kot si sam želiš, da bi ti morala posvečati, takrat pride do egoističnega momenta. Želiš si od nekoga več, kot ti nekdo lahko da. Poleg tega pa se lahko zgodi, da ta oseba živi resnično svoje življenje, ter se ne ozira nate, ter si najde neko drugo osebo, do katere goji čusta, se privlačita. Ker misliš, da si izgubil nekoga, ki bi ti lahko, ali pa ti je dajal tisto, kar si želiš, ter si misliš, da ne moreš dati sam sebi, pride do ljubosumja. Tudi ljubosumje je čustvo in sicer ti si želiš, da bi ti neka oseba dajalo tisto, kar daje tretji osebi. Torej je razlika med realnostjo in našimi predstavami.

To se sedaj dogaja tudi meni. Ljubosumna sem na osebo A, katera mi je pred časom posvečala pozornost, me na nek način tudi izkoristila, ker sem to pač ji pustila, sedaj pa se oseba trudi z neko drugo osebo, ki se naj bi bolj ujeli. V tem primeru je najbolje, da se umaknem, ter jima pustim prosto pot, jaz pa se posvetim osebi C, katero sem spoznala pred kratkim in jo po mojih opažanjih zanimam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na osebo A, namesto da bi se posvečala osebi C, ter uživala trenutke s to osebo. Ko se zavem, da sem ljubosumna na osebo A, namesto da bi se posvečala osebi C, ter uživala trenutke s to osebo, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bom ljubosumna na ljudi okoli sebe, da ne bo to prineslo nič dobrega, ne zame, ne za ljudi okoli mene, zato je bolje, da dajem pozornost ljudem, ki si zaslužijo mojo pozornost, ter seveda sebi, saj sem oseba, ki vedno ostane ob meni in nikoli ne odide nikamor. Zavezujem se, da dajem pozornost pomembnim stvarem in se ne sekiram zaradi nepomembnih stvari, ter nisem ljubosumna na ljudi, ki jih ne morem imeti.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila upati, da mi bo oseba A kadarkoli resnično posvečala pozornost, ter me ne samo izkoristila na tak način, saj ko sem iskala pozornost, je to ta oseba izkoristila za svoj dobrobit, kar sem jaz dopustila, ter nazadnje bila samo jaz na slabšem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila zaupati osebi, ki me je nato izkoristila za svoj dobrobit, čeprav sem za vse kriva sama, ker nisem dovolj hitro ugotovila kaj si želi ta oseba od mene in glede na to, da sem bila takrat še zelo čustveno nestabilna, kar sem še vedno, vendar manj kot takrat, ter sem upala, da bom ob tej osebi lažje hitreje napredovala, če se bom družila in pogovarjala z dotično osebo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila podzavestno kriviti osebo A, da me je izkoristila, čeprav sem bila sama kriva za vse, kar se mi je zgodilo, ker sem delovala na takšen način in kaj drugega sploh ni bilo pričakovati, saj sem kazala vso svojo ranljivost in preveč reagirala na vsako malenkost, ki se mi je zdela pomembna, čeprav v resnici sploh ni bila pomembna, kar se jaz takrat še nisem zavedala.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila kriviti osebo A za moje napake, ker sem mislila, da mi lahko pomaga in svetuje, čeprav sem sčasoma ugotovila, da sem sama sebi najboljši prijatelj, svetovalec, partner in vse kar si želim in pričakujem od drugih. Prav tako sem lahko sama sebi najhujši sovražnik, to pa takrat, ko se otepam dela na sebi, ter sodelujem v čustvenih reakcijah.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na osebo A, ker posveča pozornost drugi osebi, ji pošilja fotografije, lajka objave na FB, veliko objav komentira in vse to na drugačen način, kot je to še ne dolgo nazaj oseba A komunicirala z mano, na mojem zidu, ko je samo lajkala objave, kot podporo pri procesu, ter včasih napisala kak komentar v podporo. Nazadnje sem sama povedala osebi A, da naj tega ne počne več, ker se mi ne zdi potrebno, ker tako ali tako vem, da me podpira, čeprav ne vem več, ali me še, ter niti ali me je v resnici od začetka podpirala, kar pa sploh ni pomembno, saj je to preteklost in preteklost naj ostane v preteklosti, jaz pa grem po svoji poti, tako kot je potrebno naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti ljubosumna na neko osebo, ki mi ne more dati ničesar, kar si ne morem dati sama, saj me nihče ne more poznati bolj, kot se poznam sama, čeprav se mi včasih zazdi, da vsi okoli mene bolje vedo o meni kot sama, da me vsak lahko brez problema prebere in najde moje šibke točke, ki jih uporabi proti meni, vendar ko sem popolnoma čustveno stabilna, me nihče ne more spraviti v slabo voljo, ali karkoli izkoristiti proti meni, čeprav je pot do čustvene stabilnosti pri meni še dolga, vem da bom uspela in takrat ne bom ljubosumna na nikogar, ker ne bo potrebe po tem.

124. dan: Partnerstvo

V eni izmed vaj sem napisala, da ko bom se imela rada, da bo prišel partner in takoj sem dobila odziv mentorja, da to ne gre tako in sledilo je takoj spreminjanje miselnih vzorcev, saj samoodpuščanja to tudi so. Napisala sem sledeče: 

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po nekom, ki bi hotel biti z mano. Ko se zavem, da imam željo po nekom, ki bi hotel biti z mano, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to moja skrita želja in upanje, zaradi katerega potem sledi skrb, žalost, razočaranje in prelaganje odgovornosti za sprejemanje in ljubezen do samega sebe na nekoga drugega. Zavezujem se, da nimam želje po vezi in s tem ne predlagam odgovornost na druge, ampak se imam prvo rada sebe, šele nato imam željo po vezi z drugimi.

Sedaj pa bom nadaljevala v tej smeri in še bolj vse skupaj razčlenila, ter šla v podrobnosti, saj želeti si nekoga in ga potem ne dobiti vodi v razočaranje, ki je čustvo. Čustvo pa nastane takrat, ko se naše predstave ne ujemajo z realnostjo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati, da če bom sama, da bom osamljena. Ko se zavem, da se bojim, da če bom sama, da bom osamljena, se ustavim in diham. Zavedam se da biti sam in biti osamljen ni isto, saj če si sam ni nujno da si osamljen, sploh če si čustveno stabilen, če pa nisi čustveno stabilen, pa si lahko tudi v družbi osamljen. Zavezujem se, da bom delala na tem, da bom čustveno stabilna, saj bom tako lažje sprejela sebe in ne bom več toliko odvisna od družbe in bližine drugih.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po partnerju, čeprav še nisem dovolj čustveno stabilna. Ko se zavem, da imam željo po partnerju, čeprav še nisem dovolj čustveno stabilna, se ustavim in diham. Zavedam se, da biti z nekom zahteva komunikacijo in delo na sebi, ter biti enakopraven z drugo osebo s katero si v vezi, kar pa vse skupaj sploh ni tako enostavno. Zavezujem se, da si ne želim partnerja, dokler ne bom popolnoma pripravljena nanj.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po partnerju ker si želim ob sebi neko osebo s katero bri preživljala čas in bi se nanjo obrnila ob vseh problemih, ki bi mogoče kdaj nastali in bi mi partner pomagal da premagam težave in probleme, vendar težave in pobleme lahko tudi sedaj premagam sama, ker sem edino jaz tisti človek, ki lahko reši svoje težave in probleme.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po partnerju, ker bi se tako lahko dopolnjevala in skupaj uživala v lepih in manj lepih trenutkih. Ko se zavem, da imam željo po partnerju, ker bi se tako lahko dopolnjevala in skupaj uživala v lepih in manj lepih trenutkih, se ustavim in diham. Zavedam se, da sem jaz celota in mi ni potrebno se z nikomur dopolnjevat, saj si lahko dam vse, kar si želim in mislim, da ne morem imeti, ker tistega nisem sposobna, samo samoiskrena moram biti s sabo in ugotoviti kaj si resnično želim od partnerja in mislim, da meni manjka in si ne morem dati. Zavezujem se, da ne razmišljam, da potrebujem nekoga, da bi se dopolnjevala, ker vsak človek je celota.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti željo po partnerju zato, ker so mi tako govorili starši in ker sta starša par, ter je v družini in ožjem sorodstvu več parov, zato moram imeti tudi jaz partnerja, da ne bom izjema in da bom se potem poročila in imela otroka, kakor je pri nas v tradiciji, saj se mora rod nadaljevati, čeprav v resnici ni nobene potrebe po temu in lahko brez problema ostanem samska in brez otrok in ne bo nič narobe, saj mi nihče ne more vsiljevati svoje volje, ampak delam po svoji volji in tako, da je dobro za vse.