sobota, 28. oktober 2017

187. dan: Odvisnost - Igranje igric

Vsakdo je že igral igrice na računalniku, telefonu, tablici, preko spleta ali aplikacije. Vendar kdaj je igranje igric odvisnost in kdaj samo razvedrilo? Sama imam obdobja zelo intenzivnega igranja različnih igric. Pred meseci sem jih igrala na tablici, ki je sedaj že nekaj mesecev ugasnjena, sem pa par igric prenesla na telefon in se tam igračkam, ko ne vem kaj bi s seboj. Kot opravičilo podajam, da igram igrice ob katerih je potrebno razmišljat, da treniram možgane. Vendar ali je temu res tako, ali so to samo izgovori, izgovori in še enkrat izgovori.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila razmišljati ali sem odvisna od igranja igric ali ne. Ko se zavem, da razmišljam, ali sem odvisna od igranja igric ali ne, se ustavim in diham. Zavedam se, da če začenjam razmišljat o tem, ali sem odvisnica ali ne, potem nisem, vendar se zavedam, da igranje igric je v večini mojih primerov samo zguba časa, čeprav se z njimi sproščam. Če bi igrala igrice po cele dneve, vendar se mi ne bi postavilo vprašanje o tem, ali sem odvisna od igranja ali ne, potem bi bil to znak, da sem odvisna. Tako pa se zavedam nevarnosti, da lahko postanem odvisna in tudi vem, da se lahko odvadim od igranja igric preden bo prepozno. Zavezujem se, da pazim na čas, ki ga porabim za igranje igric in namesto igranja igric grem raje v naravo, na sprehod, naredim kaj koristnega zase in okolico.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila iskati izgovore, da igrice, ki jih igram so dobre, ker z njihovo pomočjo razmigam možgane. Ko se zavem, da iščem izgovore, da igrice, ki jih igram so dobre, ker z njihovo pomočjo razmigam možgane, se ustavim in diham. Zavedam se, da niso samo igrice za razmigavanje možganov oziroma intenzivno razmišljanje, tudi branje in pisanje je. Poleg tega pa se nekatere igrice lahko "igra" oz rešuje tudi na papirju, vendar ker je bilje igrati na mobilni napravi, ker ne porabljamo papirja, ampak elektriko, je skoraj vseeno, saj tudi elektrika trenutno ni najčistejša energija, pa tudi za izdelavo naprave se onesnažuje okolje, vendar se je tukaj potrebno vprašati, kaj povzroča manj škode. Zavezujem se, da ne iščem izgovorov v svoji glavi ali igrati ali ne igric, ampak sem dovolj samostojna, da se zavedam, da preveč igric pripelje do odvisnosti in bolj škodi kot koristi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, če kak dan igram malo več igric, če druge dni in sicer več zaporednih dni jih sploh ne igram in jih ne pogrešam. Ko se zavem, da se sekiram, če kak dan igram malo več igric, če druge dni in sicer več zaporednih dni jih sploh ne igram in jih ne pogrešam, se ustavim in diham. Zavedam se, da igranje igric pri meni je prehodna faza in bolj kot se ne sekiram glede tega, hitreje bo mimo in bom izbrisala igrice tudi iz telefona, ker jih ne bom več potrebovala. Zavezujem se, da se trudim za dovolj gibanja v naravi vsak dan, potem tudi igrice ne bodo problem, ter pazim, da ne igram tiste dni, ko imam več časa za igranje, po cele dneve, ampak grem tudi ven, v naravo in se razmigam.

sobota, 21. oktober 2017

186. dan: Odvisnost - mobilni telefon

Odvisnosti, to je nekaj vsakdanjega v tem času, da se niti ne zavedamo kako smo odvisni od telefona, interneta, avtomobila, hrane, pogovorov, dokler ne izgubimo tega. Nekje sem zasledila, da je večja skrb najstnikov v teh časih, ali imajo dovolj baterije na telefonu, kot ali bodo preživeli, kje in kako bodo dobili hrano in zaposlitev. Tudi sama sem ugotovila, da sem odvisna od telefona, saj ko sem pred časom bila prisiljena biti brez njega, ker sem ga dala na popravilo, sem prvi dan se počutila tako, kot pravijo, da se počutijo narkomani, ko so brez droge. Imela sem odtegnitveni sindrom. Predvidevam, da bi se tako prazno počutilo veliko ljudi, sploh mladih. Sama sem šla preko tega, ter včasih ga si upam pustiti tudi doma in tudi po 8 h ne pogledam nanj. Ni potrebe. Vendar ga še velikokrat vzamem s seboj, saj telefon ni več samo telefon, ampak multifukcijska naprava. Sama največkrat uporabljam fotoaparat. In kdaj je imeti telefon s seboj sprejemljivo in kdaj je bolje, da je doma, če ne že v žepu? Poglejmo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila postati odvisna od telefona in vseh njegovih aplikacij. Ko se zavem, da sem postala odvisna od telefona in vseh njegovih aplikacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da je v teh časih telefon nepogrešljiv, vendar če ga od časa do časa pustimo doma, ne bo ničesar narobe in tudi zgubili se ne bomo na svežem zraku v naravi. Zavezujem se, da zmanjšam uporabo telefona na minimum.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se sekirati, ker imam telefon preveč po rokah, ker ima toliko "nujno" potrebnih aplikacij. Ko se zavedam, da se sekiram, ker imam telefon preveč po rokah, ker ima toliko "nujno" potrebnih aplikacij, se ustavim in diham. Zavedam se, da imeti telefon pri sebi, ko grem sama na sprehod, da z njim fotografiram, si preko aplikacije merim hitrost in čas, ali ga imam s seboj v gozdu, da v primeru, da se mi kaj zgodi pokličem domov ni ničesar narobe in se mi ni potrebno sekirati. Večji problem je, ko sem v družbi in namesto da bi se pogovarjala z družbo, raje gledam v telefon in spremljam najnovejše informacije. Zavezujem se, da v družbi ne gledam v telefon in ga ne jemljem iz žepa, razen če fotografiram ali moram pogledati kaj nujnega, kot sta pomet, vreme, ali pa če dobim klic ali sporočilo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila si predstavljati, da sem nujno odvisna od telefona. Ko se zavem, da si predstavljam, da sem nujno odvisna od telefona, se ustavim in diham. Zavedam se, da včasih nismo imeli telefona in je bila za vsako aplikacijo nova naprava in jih večino nisem imela, ne vem zakaj jo sedaj nujno potrebujem. Res je, da živimo v drugačnem obdobju in okolju, vendar če greš nekam prvič ni narobe, da se izgubimo, čeprav je najenostavnejše imeti navigacijo na telefonu, ki nas pripelje v večini primerov celo na pravi naslov. Težje se je ne zgubiti brez navigacije, samo z zemljevidom v fizični obliki, namreč ljudje ne znamo več brati kažipotov, ter zemljevidov, saj nam navigacija pove vse. Zavezujem se, da si včasih pustim se zgubiti in ne vklopim vedno navigacije in drugih aplikacij od katerih naj bi bila toliko odvisna.

torek, 26. september 2017

185. dan: Služba in delo - Sodelavci

Zelo malo je del, kjer nimaš nobene povezave z ljudmi, sodelavci. Tako je tudi pri meni naneslo, da sem nekaj časa po 8 h na dan z ljudmi, ki se bolj ali manj prenesemo. Sem drugačna, nova, nihče me ne pozna in jaz ne poznam nikogar, vendar se kar hitro pokaže s kom se razumeš bolj in s kom manj. Vendar ali je to, da se bolj ali manj razumeš odvisno od njih ali od tebe? Vidiš v njih res njih, ali vidiš sebe, so tvoje ogledalo.
Imam sodelavca, ki me zelo moti. Je zelo hiter, vendar površen. Spominja me na eno bivšo sodelavko, ki je prav tako kot on bila zelo hitra, vendar površna. Vendar razlika med njima je, da ona je pomivala posodo in površno pomita posoda prinese slab sloves celemu gostišču, tukaj pa pri njemu gredo v smeti samo nekaj kosov izdelkov, ali pa mora začeti ponovno od začetka. Za razliko od njega sem jaz čisto nasprotje. Poizkušam biti kar se da natančna, čeprav mi večkrat ne uspe, ter sem sorazmerno počasna. Zaradi hitrosti se večkrat počutim tudi manj vredna v primerjavi z drugimi.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se primerjati z drugimi, ker sem počasnejša od njih. Ko se zavem, da se primerjam z drugimi, ker sem počasnejša od njih, se ustavim in diham. Zavedam se, da smo ljudje različno hitri. Določene stvari gredo tudi meni hitro, ker sem jih vadila več let ali pa sem nadarjena zanje. Zato se je brez veze primerjati z drugimi. Zavezujem se, da ko se opazim, da se primerjam z drugimi, se ustavim in ugotovim na kak način se sploh primerjam, ter ali je to sploh pomembno, če ni zadiham, ter grem naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za bolj natančno od drugih. Ko se zavem, da se imam za bolj natančno od drugih, se ustavim in diham. Zavedam se, da imamo vsi svoje pluse in minuse in natančnost je za razliko od hitrosti moj plus in zato je to, kar sem po izobrazbi idealen poklic zame, kjer je potrebno biti natančen, pa tudi ne preveč počasen. Zavezujem se, da se ne primerjam na tak način, da se če nekje vidim nekaj negativnega, takoj premaknem, da v sebi vidim nekaj pozitivnega, ter ko opazim, da se primerjam se ustavim in ugotovim, ali je to primerjanje sploh pomembno in potrebno in če ni zadiham, ter grem naprej.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se imeti za inferiorno/superiorno, glede na to s kom se primerjam. Ko se zavem, da se imam za inferiorno/superiorno, glede na to, s kom se primerjam, se ustavim in diham. Zavedam se, da mi primerjanje ne bo nikoli prineslo nič dobrega. Zavezujem se, da ko se opazim, da sem se začela primerjati, se ustavim in diham in delam ter razmišljam o drugih, pomembnejših stvareh.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila imeti slabo mnenje o sodelavcu, ki dela hitro in površno. Ko se zavem, da imam slabo mnenje o sodelavcu, ki dela hitro in površno, se ustavim in diham. Zavedam se, da on je bil pred leti že na tem delovnem mestu nekaj let in je že imel hitrost in znanje. Sedaj je s časom pozabil, vendar bi bil rad še vedno enako hiter. Zato ker hoče biti hiter, dela tudi napake, in motiti se je človeško. Zavezujem se, da ko se zalotim, da razmišljam o njemu, kako je hite in površen, se ustavim, diham in pogledam vase, mogoče pa bi lahko še sama stisnila iz sebe malo več hitrosti, bila prijazna do njega, se ne sekirala, ko mi pobere komade, ki sem si jih prinesla, temveč bila tiho in delala, kot sem slišala pred časom, če si počasen se lahko naučiš, da si hitrejši, lenih ljudi pa ne marajo.

petek, 22. september 2017

184. dan: Izobrazba in delo - Prvi tedni

Nekaj časa imam zaposlitev in sedaj že ugibam, ali jo bom imela še nekaj časa, ali bo konec s pogodbo o zaposlitvi. S koncem meseca se mi namreč poteče pogodba. Vendar v meni se bojujeta dve strani. Želja po ostati zaposlena in napredovati oz zamenjati delovno mesto z mestom, ki si ga bolj želim in naveličanost zaradi zgodnjega vstajanja oziroma nočnega dela.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila biti naveličana, ker nisem navajena zgodnjega vstajanja oziroma nočnega dela, ter niti dela po 8 h na dan. Ko se zavem, da sem naveličana, ker nisem navajena zgodnjega vstajanja oziroma nočnega dela, ter niti dela po 8 h na dal, se ustavim in diham. Zavedam se, da prvi dnevi, tedni, tudi meseci so najtežji. Potrebno se je uvajati na novo delo, novo delovno mesto, nove sodelavce in biti sorazmerno hiter, kar jaz nisem ravno najbolj hitra. Zato se je najbolje sprijazniti s tem. Zavezujem se, da ko opazim, da sem naveličana in utrujena se ustavim in diham, če sem doma grem počivat, v naravo, naredim nekaj, da zamotim svoje misli, ter izboljšam svoje počutje.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se počutiti neprijetno, ko pomislim na delo in odhod v službo. Ko se zavem, da se počutim neprijetno, ko pomislim na delo in odhod v službo, se ustavim in diham. Zavedam se, da se mi to dogaja, ker sem od dela še utrujena in imam nov delovni in bio ritem, ki se bo verjetno kmalu uredil, da ne bo tak problem zgodaj vstajati ali zgodaj iti spat, oziroma pozno, zjutraj iti spat. Vsako delo ima pluse in minuse in pri meni je na račun različnega vstajanja, bom dobila plačo, ki si jo do sedaj nisem uspela še prislužiti kot samostojna podjetnica. Zavezujem se, da ko se začnem počutiti neprijetno ob misli na delo, se ustavim in diham, zavedam se da v zameno za moje delo mi dajo plačilo, zato se trudim po vseh močeh, da mi uspe.

ponedeljek, 28. avgust 2017

183. dan: Služba in delo - Izobrazba

Pridno se uči, saj z diplomo imaš več možnosti, da dobiš dobro službo. Ok, ok, se bom učila, zelo učila. Itak. Zabluzila fax, konec z diplomo. Panika. Kaj sedaj? Najdi službo. Kako? Ne morem, sram me je, ker ljudje okoli mene vedo, da sem študirala, sedaj pa ne morem iskati službe samo za srednješolsko izobrazbo, to je sramota zame.
Ja, in ta sramota je trajala v moji glavi 4 leta in pol in še vedno traja. Naredila sem že velik preskok, vendar še vedno, kaj bodo ljudje, ki me poznajo rekli.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da me bodo ljudje obsojali, ker sem študirala na univerzi, iščem pa delo za srednješolsko izobrazbo. Ko se zavem, da verjamem, da me bodo ljudje obsojali, ker sem študirala, iščem pa delo za srednješolsko izobrazbo, se ustavim in diham. Zavedam se, da je to obsojanje samo v moji glavi, ker se obsojam sama sebe, ker sem želela dokončati študij, vendar sem bila prelena za to. Zavezujem se, da se ne obsojam, ker nisem dokončala študija, ker ljudje okoli mene ne vedo tega, iščem delo, ker ga potrebujem, ne pa da bi jim dokazovala kaj vem in znam.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da me bodo ljudje spraševali, zakaj iščem zaposlitev samo za srednješolsko izobrazbo, čeprav sem študirala. Ko se zavem, da verjamem, da me bodo ljudje spraševali, zakaj iščem zaposlitev samo za srednješolsko izobrazbo, čeprav sem študirala, se ustavim in diham. Zavedam se, da nisem edina, ki nisem dokončala študija in čeprav ga nisem dokončala, mi ne bo nihče tega očital, ker ljudi to sploh ne zanima. Zavezujem se, da se končno zavem, da nisem edini človek, ki ni dokončal študija in se ne obremenjujem s tem na način, ki mi škodi, saj nikogar v okolici ne zanima kaj sem po izobrazbi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati, da me bodo bodoči delodajalci gledali čudno, ker imam v življenjepisu napisano, da imam nedokončan študij. Ko se zavem, da se bojim, da me bodo bodoči delodajalci gledali čudno, ker imam v življenjepisu napisano, da imam nedokončan študij, se ustavim in diham. Zavedam se, da delodajalce zanima samo dejanska izobrazba in če potrebujejo nekoga s srednješolsko izobrazbo imam zaradi napisa o nedokončanosti študija večjo možnost zaposlitve, kot če bi imela visoko izobrazbo, ki mi nikjer ne bi prišla prav. Zavezujem se, da se zavedam, da imam poklic, sem sposobna in se hitro učim in prilagajam, vse drugo se bom naučila na delovnem mestu.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se omejevati s prepričanjem, da je nedokončan študij nekaj slabega in sem zato se bala napredovati. Ko se zavem, da se omejujem s prepričanjem, da je nedokončan študij nekaj slabega in se zato bojim napredovati, se ustavim in diham. Zavedam se, da če ne bi imela v glavi prepričanja, da je to, da nisem dokončala študija nekaj slabega in kaj bodo glede tega rekli drugi, me omejevalo v vsakdanjem življenju, ker sem se trudila delati kot samozaposlena, čeprav mi ni šlo, prošnjo za delo pa me je bilo strah poslati. Zavezujem se, da se ne omejujem v stvareh, ki bi mi lahko pomagale v napredovanju v življenju, sem odprta za nove stvari, se ne bojim stopiti stopnico nižje in tako vzeti "zagon" za vse v življenju, storim stvari, ki se jih bojim, če vem, da mi lahko koristijo in se ne obremenjujem s stvarmi, ki me omejujejo v moji glavi, ker te stvari je najtežje preseči.

ponedeljek, 21. avgust 2017

182. dan: Služba in delo

Ko gremo v službo služimo denar, ko gremo na delo oz gremo delat ni nujno, da za svoje delo dobimo denar. Vendar ali je služba in delo isto in zakaj ločujemo če ločujemo.



Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila predstavljati si, da je služba in delo nekaj drugega. Ko se zavem, da si predstavljam, da je služba in delo nekaj drugega, se ustavim in diham. Zavedam se, da je tako enostavno ločevati med nečem, kar opravljamo z veseljem in nečem, kar je za nas nujno zlo. Zato rečemo, da gremo na delo takrat, ko gremo tja z veseljem, v službo pa takrat, ko gremo z velikim odporom. Zavezujem se, da ne ločujem dela po všečnosti tako, da ga samo drugače imenujem in ko rečem eno besedo, ki mi je všečna, sem pozitivna do dela, ko pa rečem drugo besedo, ki mi ni všeč, pa sem negativna do dela, čeprav delo je pač delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila videti delo kot nekaj slabega in to slabo poimenovati služba. Ko se zavem, da vidim delo kot nekaj slabega in to slabo poimenovati služba, se ustavim in diham. Zavedam se, da so pri delu stvari, ki nas veselijo in odbijajo. Odbija nas največkrat delo, ki smo ga prisiljeni delati, ker moramo delati, če želimo preživeti, ker nam za naše delo ne plačajo, čeprav so nam to obljubili, ker moramo delati za preživetje. Najraje bi delali, vsaj jaz, tisto, kar me veseli, pa če sem plačana za to ali ne. Vendar sam sistem deluje drugače in če se ne prilagodiš sistemu, potem nastane problem. Zato je najbolje videti vsako delo kot delo in ne kot nekaj, kar moraš delati. Zavezujem se, da vidim vsako delo kot delo, da če mi neko delo ne odgovarja, najdem v temu delu nekaj, kar me veseli, kar se lahko novega naučim, če v delu ne uživam, potem diham in se zavedam, da nobeno delo ni za večno in lahko preneham z delom v vsakem trenutku in iščem drugo delo.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila se bati poslati prošnjo za delo, ker sem itak že samozaposlena, čeprav mi v poslu ne gre najbolje. Ko se zavem, da se bojim dati prošnjo za delo, ker sem itak že samozaposlena, čeprav mi v poslu ne gre na bolje, se ustavim in diham. Zavedam se, da nekako moram preživeti, moram jesti, piti, tukaj so položnice in vse, kar me veseli in si do sedaj nisem mogla privoščiti. Vse to lahko pridobim s stalnim in rednim delom kot zaposlena oseba. Torej zaposlitev ni beg pred seboj, ampak da priznam svoje pomanjkljivosti in delam še več, kot sem delala do sedaj. Zavezujem se, da ko vidim, da ne zmorem plačevati stvari se ne bojim sebe, ampak pošljem prošnjo za delo, ki ni noben bavbav, tudi ob rednem delu še vedno se lahko samozaposlim in delam kar me resnično veseli in si tako ustvarjam dodaten zaslužek, ko vidim, da mi služba ni všeč jo pustim, zamenjam, če se moje dodatne dejavnosti v tem času dovolj povečajo, se lahko ponovno samozaposlim.

petek, 21. julij 2017

181. dan: Alkohol 1

Pitje alkohola, ne žganic, ki jih tako ali tako ne pijem, je v manjših količinah dovoljen. Čeprav je vino ali pivo občasno tudi priporočeno v majhnih količinah se sama ne bi zanašala na to. Torej kaj se zgodi v glavi, ko spijemo ravno malo več, kot smo navajeni ponavadi, ter smo že rahlo okajeni, nismo pa še pijani.




Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da ko spijem ravno malo več, kot sem navajena, da sem rahlo okajena, da se mi meje v moji glavi odstranijo. Ko se zavem, da verjamem, da ko spijem ravno malo več, kot sem navajena, da sem rahlo okajena, da se meje v moji glavi odstranijo, se ustavim in diham. Zavedam se, da če bi bila jaz jaz, če bi živela svoje življenje, bi ne imela omejitev v svoji glavi. Te omejitve so, da se to in ono ne spodobi, da če narediš to in ono, da se mi bodo smejali in kazali s prstom za mano. Torej so to te omejitve, ki me onemogočajo v mojem življenju, da bi živela pravo sebe. Zavezujem se, da v treznem stanju odkrivam te meje in jih podiram in odstranjujem in sicer tudi tako, da ugotovim kdo in kaj sem.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila verjeti, da samo alkohol odstranjuje meje, ki jih imam v glavi tako hitro. Ko se zavem, da verjamem, da samo alkohol odstranjuje meje, ki jih imam v glavi tako hitro, se ustavim in diham. Zavedam se, da meje odstranjene s pomočjo alkohola se v treznem stanju povrnejo in stanje se lahko še poslabša, saj imaš v glavi tisti, kako sem to lahko to naredila, zakaj sem to naredila, vendar sem šla in sem naredila, bila sem v trenutku in nisem se ozirala na druge, vendar jim niti nisem škodovala. Zavezujem se, da ko vidim meje v glavi, da jih ne odstranjujem s pomočjo alkohola, ampak s pomočjo dela na sebi.

Odpustim si, da sem sprejela in si dovolila najti meje in jih odstraniti s pomočjo alkohola začasno odstranila. Ko se zavem, da sem našla meje in jih s pomočjo alkohola začasno odstranila, se ustavim in diham. Zavedam se, da se meje in omejitve v naših glavah lahko najde na različne načine, ali z razmišljanjem o njih, ali ko si v določeni situaciji, ali ti kdo drugi pove zanje, sama sem meje, da mi ni treba biti sramežljiva in da lahko plešem če se mi zahoče tudi v javnosti našla s pomočjo alkohola, ko sem začela plesati, čeprav ne plešem, ker me je glasba preprosto odnesla. To bi lahko našla tudi na drug način, prijaznejši do mojega telesa, ne s pomočjo alkohola. Zavezujem se, da iskanje mej in različnih točk s pomočjo alkohola ne postane moja stalna praksa, ampak jih iščem na telesu prijaznejši način.